V zadnjem tednu smo končali prenovo mesta Kranja, v središču je končalo 15 milijonov našega, evropskega, državnega denarja. Nesporno lep dosežek - imamo prelepo mestno središče. Samo še s čarobno paličico mu damo življenje in bo?! Pa ni tako preprosto: milijoni niso vrnili nazaj trgovcev, podjetnikov, storitev, celo stanovalcev. Ko bodo odprli sosesko Jelen, boverjetno bolje. Do takrat pa naloga, ki jo imajo še marsikje: kako zidovom dati življenje. Pravijo, da tako obiskana Kranjska noč že dolgo ni bila, ljudje so hodili drug po drugem. Torej se da? Je mogoče ljudi vrniti v mesto? Na žurko in veselico že, ko pa je pogovor, kako s prometom in podobno, je težje. Vsekakor naše mesto nam samim ostaja velika naloga...
Drugi najbolj obiskani kraj je kranjsko kopališče, ljudje se kopajo v Kokri in Savi, vročina je huda. Med tistimi, ki so zaznamovali minuli teden ne moremo mimo Tadeja Valjavca, ki se je poslovil od kolesa in vseh nas. In objokoval, da ga nihče več noče v ekipo. In sedma sila je ob tem molčala o dopingu, za katerega je dve leti kazni odsedel in se vrnil. Nočemo ugibati o kazni, vzrokih, krivici, pravici - toda halooo: dežujejo novice o dopingiranih kolesarjih, atletih - mi pa slavimo nekoga, ki je bil prav tako kaznovan!? Je imel bralec Trme prav, ko je protestiral...
Za konec še vseslovenska lekcija iz Zavrča. Vas je to. Če brcneš žogo močno, leti na Hrvaško. Tam so naši vrli vohuni nekoč bili ob kombi na hrvaški strani. Mi smo bili včeraj ob kranjski ponos. Po zaslugi dejstva, da moramo igrati na 40 stopinj in da nam je vroče "za po....", ko nas poniža urejen, od občine in gospodarstva podprt klub. Mi nimamo reflektorjev, oni jih imajo. O tem pa kaj več v prihodnjih dneh...
Za soncem pride dež. Vedno.