V teh dneh vročini kljubujemo tudi z obiskom Kokre. Reka, ki poleg bolj znane in večje in daljše Save objema Kranj, je žalostna zgodba. Od Kosorepa kjer so prekrasni tolmuni do izliva v Savo je Kokra naravna lepota. Sredi mesta imamo kanjon, ki bi ga kjerkoli znali spremeniti v naravno=turistično=privlačno značilnost mesta? Mi, Kranjčani? Nič. Ob Kokri v Kokrškem logu najdete propadajoč lep športni park, blizu je nekdanja trim-steza in sprehajališče in nesojen kranjski naravni rezervat za sprehode. Od idej o Ovčanovem parku je ostal le prah na papirjih.
Kokra, ki teče skozi mesto, je umazana. Koliko? Če ne bi bilo občinskega plačila, nikdar ne bi vedeli. Ker država ne meri več, kakšne so reke. Ker ni plačnika za meritve. Oziroma: občinam je prepuščeno, če vam povedo, ali je Kokra za kopanje primerna. Pravijo da je, a piti je ni najbolj zdravo. Tu, sredi našega mesta smo zasvinjali reko, ki nam v teh dneh zopet nudi hlad, naravo, rolmune, kapeljne v njej in premislek.
Bo kdaj zaživel kanjon Kokre kot kranjska posebnost? Smo tega sposobni? Znamo kaj narediti z naravo, ki jo imamo pred nosom? Ali pa bo reka še bolj umazana in se je bomo spomnili le v poletni vročini. Kosorep - kje je že to? Kdo še ve, kdo še skače v globok tolmun? In načrti za oživitev kanjona, ki ga skriva Kranj v svojem trebuhu so. Dobri. Pravijo, da uresničljivi.
Ja, bogati smo. Imamo Kokro. Le ceniti je ne znamo in predstaviti - samim sebi in drugim. Škoda. Pa tako prijetno hladna je v teh dneh...