Prešeren je že vedel: gostilne so mu bile drugi (prvi?) dom. Zdaj imamo v Kranju razstavo gostiln njegovega časa, ki jo gre pozdraviti. Zato, ker nas spominja in opominja. Da imamo mesto brez pravih gostiln. Tistih "kultnih" kjer ljudje drug drugega srečajo drugače kot v nakupovalnem središču. Kjer so se nekoč pripovedovali vici "za v arest"! In kjer si dobil duhovno hrano, zavito v cigaretni dim in alkoholni hlap. Kaj bi se sprenevedali: gostilna je prispodoba življenja, časa, utripa med ljudmi. Kulturni praznik pred nami si zasluži vsaj po tem premislek: v Kranju smo ga s semnjem spravili v okvire, ki nam pašejo. Nismo mi za tisto visoko kulturo, množično srečanje po načelu "za vsakega nekaj" pa je kot nalašč. In v sredo boste v Kranju lahko jedli tudi kaj takega kar je Prešeren dodal vinu, pivu, žganici...
Kranjske gostilne (tudi kafiči in drugi lokali) so nekoč odražali utrip mesta. V Creini so bili "plejboji" z viskijem. V Kanarju je bila študentarija in "zajebancija deluks". Pri Trebcu se je pilo in tudi jedlo polpete in bilo je domače tam na vrtu in tudi znotraj. Pa je bil še stari Mayer, če si šel s tržnice ali pa po nakupih. Pa sem še komu naredil krivico, nekako se je vedelo kdo gre kam in zakaj in kako. Danes? Danes so mestni lokali drugačni. Morda so si položaj "srečališča" izborili Brioni, ki so bili to tudi nekoč (rdeča barva je prtevladovala), kultnega Jelena so porušili in prezidali. Ostalo? Brez duše in brez vsebine, brez neke generacijske pripadnosti. Eni rečejo: tja ne grem, tam so "ta spodni", drugi se pridušajo "tja že ne grem, je sama mularija". Še vaški ali mestni pijančki nimajo več svojega lokala, morda jih je nekaj od železniške postaje sem, ki so njihovo pribežališče. Vsa čast starim gostilnam, ki ne odnehajo. V kotu - kapo dol za ponudbo in vztrajanje! Na Laborah je "pri polžu" kultna gostilna za tople malice, ki jih skupaj jedo kravatarji in tisti v modrih "pajacih"! Če je dobro, ljudje pridejo.
Zdavnaj je izginil Šink, mestna slaščičarna z indijančki je zgodovina, tudi po tej plati pa vse skupaj deluje nekako megleno in sivo. Kje lahko ješ, piješ, zaplešeš? Nikjer. Pri Matičku in še kje lahko vsaj kaj posebnega daš pod zob, ostalo pa je pač slika in prilika mesta, ki dušo išče, jo pogreša. Prešeren bi se ga težko "ulil" in slabo bi teklo pero po papirju - kaka mojstrovina manj bi bila ob ponudbi bolj ali manj enakih "kafičev" brez duše, brez tradicije, brez vsebine. Ni vse v pohištvu in opremi, gostilna ali pa tudi vsak drug lokal mora imeti nek magnet, da greš tja in se vračaš. Res je: danes je prej treba prešteti tudi, ali imaš za pirček, kavico, špricer - a je bil Prešeren na istem, ali ne? Kranjske gostilne nekoč in danes so odvisne od ljudi. Od nas, ki tja zahajamo. Mi jim dajemo življenje in mi jim merimo utrip. Pesniki kranjskih gostiln, kje ste?