Ob kavi se pogovarjam z dvema starejšima človekoma, ki še vedno primeta za teniški lopar in gresta gledat (kranjski) nogomet. Ne moremo razumeti, kako v tem mestu uničujemo prav vse, kar vsaj na prvi pogled ljudi združuje. Znameniti trobentač na nogometnih tekmah je včeraj ob odhodu dejal, da je vesel, da ni kupil vstopnice. Kakih 100, 200 ljudi jo je. Kajti mnogi vstopnice dobijo tudi zastonj. Na primer: iz kranjske Komunale, občinskega podjetja kjer smo dali kruh tudi mestnemu svetniku in predsedniku kluba. Je Komunala sponzor ali tih pokrovitelj? Ni pomembno: zastonj vstopnice dobijo...
Uničevanje neke institucije v Kranju ni redkost. Tako je bilo z vaterpolo klubom, košarkarskim klubom, nekoč smo bili pojem v kegljanju in tako naprej in tako dalje. Včeraj se je pred tekmo zbralo ob tribuni okoli 50 ali več malčkov, starši so prišli gledat njihove prve športne korake. So jih peljali pod tribuno? Na izlet po tej sramoti? Potem smo na igrišču videli, kako počasi uničujemo še nogometni klub. Ne gre za rezultat, "za zgolj fuzbal", gre za pravo bedo in mizerijo: na častni tribuni je sedel le komunalni uslužbenec in mestni svetnik in predsednik s svojim oprodo - nikogar drugega ni bilo več. Neuspeh ljudi odbija, uspeh privabi.
Vse to stanje, vsa ta agonija ima v Kranju posebno značilnost; brezbrižnost. So ljudje iz nekdaj bogatih podjetij, ustanov (Kordež, Kavčič, Bohorič ipd.) ob milijonih dajali tudi za to, da je živel šport, da se je razvijala kultura? Daleč od tega, za vsako kapljico (=euro) je bilo treba imete zveze ali pa poljubljati roko mogočnikom, ki so potem tako ali drugače pognali milijone, desetine milijonov!
Kranjski nogomet Trmo briga. Kot nas briga tržnica, ki je ni - in vse ostalo. Mi nismo brezbrižni. Umiranje na obroke pomeni padec, hud padec. In najbolj tragično je, če (res tipično "kranjski") navijač ob tem reče, da je vesel, da ni kupil vstopnice. Ker hodi na tekme svojega kluba v svojem mestu, da bi videl poraze, ne zmag. Šele to ga osreči po kranjsko....