Kranjsko sodišče odloča o tem, ali je naš župan v kazenskem postopku ali ne. Preprosto. O tem odločajo od junija, štiri mesece do zdaj. Za eno samo odločitev? Jasno: pravica do pravice je temeljna in človeška in vsem pripada.
Zakaj bi bil župan vnaprej kriv? Nakazal je 620 000 evrov poravnave in dodal, da slovenski župani zbirajo kazenske ovadbe in se s tem šalil. Kangler se ne šali več. Janković ima vsega dovolj, Popovič je stalno na sodišču. Izjeme? Naključja? Povsod pa gre in to res v skoraj vseh postopkih za eno samo stvar: denar. Pa ne županov, naš. Skupni. Mestni. Občinski.
Mohor Bogataj ima pravico do pravice. Če je ravnal ustrezno, odloča sodišče. Če ni ravnal po zakonu, odloča sodišče. Njegova politika ga podpira do konca. Prav. Potem naj pride do odločitve. Kajti tudi Pavel Rupar mora za zapahe dolgo časa potem, ko ni več župan. V Kranju pa je župan dobesedno nekaj dni po prevzemu žiga in moči, ki ga prinaša, sporno poravnavo požigosal. In dal denar na račun svojega svetovalca. Vse je bilo zakonito, trdijo vpleteni.
Pravica do pravice je torej zdaj na preizkušnji. Na sodišču o tem odločajo mesece. In to ni običajno. O preiskavi je pač potrebno odločiti, gre za kazenski postopek. A tukaj so na delu močni argumenti, vplivi in močni ljudje.
Pravica je šibko bitje. Moč ji dajemo ljudje, ki jo imamo za vrednoto. Še večjo moč ji dajejo tisti, ki so poklicani, da o pravici odločajo. Ostali smo pač grešniki, kajne?