Ste vedeli, da so prav v Kranju ustanovili pred četrt stoletja slovenski Amnesty International, ki je danes največja organizacija v boju za človekove pravice pri nas s preko osem tisoč člani?
Verjetno ne. Priznamo: tudi mi ne. Pa smo temu vendarle posvetili nekaj prostora, se pozanimali in našli kakšen podatek. V Prešernovem gledališču so temu posvetili dogodek, bolj ali manj je šel mimo medijske scene. Kranj je pač provinca kjer se sem pa tja kakšen škandalček zgodi....
Ne bomo ponavljali starih resnic, a Kranj očitno ima ljudi, ki gledajo drugače, naprej, vstran, nazaj - kakor hočete. V Prešernovem gledališču danes počnejo nekaj, kar je odzivno na čas. Predstave o izbrisanih, nasilju med mladimi uvajajo angažirano gledališče. Da je to le lokalnega značaja? Že res, a kaže na premik. Ki ga drugje seveda ni. Nimamo nobene nove Suzane Dewa? Imamo. Zanesljivo imamo. Potencial tiči v tem okolju, a ga nekaj duši.
Najbolj nas duši nevednost. Kajti o tem, kaj počne oblast iz ustaljenih medijskih podob ne bomo nič zvedeli. Ali pa malo. Ker so pač na plačilni listi, tako ali drugače. Pa ne, da bi se šli razsodnika, kako kdo služi za preživetje. Gre za miselni vzorec, ki je prisoten povsod po Sloveniji: prepletenost interesov na lokalni ravni dobesedno ubija sleherno drugačnost.
Problem drugačnosti je problem odprtosti: za nove ideje in nove ljudi. Tu pa ima Kranj problem. Vrtenje v krogu in pri koritu pomeni dejansko in zanesljivo smrt. Smrt mesta skozi smrt idej, novih tokov.
Danes nas je poklical nekdo, ki bi bil rad župan Kranja. Novo? Drugačno? Pojma nimamo. A nekaj je res: prav naša skupna nevednost=neprizadetos je vsota posamičnih. Stevedeli za Suzano?