Nekoč smo prostovoljno zidali drug drugemu hiše in betonske veselice so bile družabni del našega življenja. Danes skoraj nihče ni pripravljen prostovoljno, zastonj in kar tako delati za - dobrobit drugim. Vsa čast izjemam (in ni jih malo), meni se je utrnila tale matematika:

*delal sem od 2002 do 2012 = deset let x najmanj 2 uri dnevno po 5 evrov = 3650 dni po 10 evrov

*prispeval sem 36 500 evrov

*med tem časom sem tako ali drugače "prinesel" s svojo aktivnostjo vsaj 300 000evrov (in pri tem ne štejem ničesar, kar je bilo povezano z vsebino dela - npr. prestopi igralcev)

Če bi me kdo sredi noči zbudil in vprašal, koliko sem prispeval za to, da je klub živel in so bili drugi plačani (slabo, revno, ubogo, skromno - ampak redno in dosledno), bi butnil številko: pol milijona! In še ni bilo dovolj, da bi se izkopali iz revščine in štel sem samo 10 let (prejšnjega obdobja sploh ne, številka bi se preprosto podvojila). In zakaj sem vse to počel?

Ja, da bi vse lahko pokradel, jasno! Ker sem bil jaz plačan 200 evrov mesečno za nadomestilo potnih in drugih stroškov - to pa je natančno toliko kot najslabše plačani žogobrcar ali pa nekdo, ki je prvič stopil na trenersko pot! Seveda je med vsemi temi razlika: jaz sem zraven še vse pokradel, pobral, vzel ipd. Mesečno sem moral zagotoviti, da sem kot prostovoljec "izplačal" 20 trenerjev+20 igralcev + še vse ostale, brat bratu 50 ljudi. Vsak mesec, do dneva natančno, do centa točno. Nikdar ni (z)manjkako, nikdar ni bilo izgovora, da "ta mesec nimamo", nikdar ni noben trener ostal brez plačila. In sve to sem delal kot prostovoljec (in pomagali so mi podobni prostovoljci). In nisem bil nič vreden. Še en evro je bil zame preveč, a ga k sreči na tak način nisem potreboval.

Ne, tega ne pišem, da bi mi kdo spomenik postavil. Takih ljudi je bilo (je?) v klubih in društvih in še kje verjetno še veliko. Pišem o (ne)hvaležnosti. Nisem potreboval klanjanja, ne kolajn na prsa, ne lezenja v rit, ne kake druge satisfakcije. Meni je bilo zadovoljstvo, da to zmorem in znam in hočem dovolj. Ko nisem več znal, zmogel in zlasti hotel, sem odnehal. In kaj se je potem zgodilo? Tisti, ki so leta in leta gledali, kako se "prostovoljno mučim", da so dobili svoje - so meni dali svoje. In mi pokazali, koliko sem vreden. Nič.

Nekoč sem se smejal šali o tem, "kako pred drugo svetovno vojno nismo imeli ničesar, nato pa nam je sovražnik vse vzel"! Zato sem na prostovoljno delo ponosen in srečen, da sem ga zmogel. V tem času, ko je vse merjeno s centom, sem izredno bogat, ker mi ni bilo odnosa, ljubezni, navezanosti in pripadnosti nikdar preverjati 15. v mesecu. In zato priznam javno in takoj: ja, ukradel sem tudi to svojo prostovoljno vlogo! In jo potem skesano vrnil, jo še vračam - nihče je noče. Ne po tej ceni.