Okoli prvega maja je praznikov kar nekaj. Priložnost, da se spet skregamo, kdo je zmagal in kdo ne. No, zmagala je trenutna kranjska oblast, ki na delavski Sv.Jošt prvega maja ni poslala nikogar. Jasno: župana ni bilo, ostalih vidnih pa sploh nimamo. Pa kaj, tistim z nageljni lepe besede ne pomagajo. Sramota je pa vendarle. Že prejšnji župan Mohor je rad letoval in potoval, na razne "pasje procesije" kot se temu grdo reče pa pošiljal podrejene. Toda to je del funkcije in dejstvo je, da Kranj tudi za dan zmage in Evrope ni bil nič drugega kot sicer: mesto brez duše. Žal. In da k temu seveda tisti, ki nas vodijo, lepo prispevajo s svojo pasivnostjo. Pa je baje nekoč tudi v Kranj na konju prijezdil po Jelenovem klancu Aci Puhar in...no, če je verjeti zgodovini...
Ker prazniki vse bolj delijo in manj združujejo, dojemamo Kranj kot mesto kjer se veseliti niti ne znamo, ne zmoremo. Kajti za veselje je treba imeti vsaj razlog in ljudi. Teh tudi manjka. Kajti iz mesta se razbežimo kaj radi, ker v mestu ničesar ni. Dobesedno! Ob milijonih, ki smo jih vložili, imamo zdaj razsuti Zavod za turizem, ki je prava podoba Kranja in naše vsebine in sposobnosti, da bi morda kda lahko veselo pohajkovali kot se to zgodi mnogim v bližnji Ljubljani. Tam turistov mrgoli, tam je mesto živo v središču. Aja, tržnica vse to povezuje kot rdeča nit. Naša pa...? Ko prideš tja, te je groza in strah.
Ja, prazniki so bili. Včasih tudi na delavskem Joštu. Danes je Jošt obiskan, a izginil je delavski Kranj in delavska oblast. Eni bodo rekli: hvalabogu. Drugi pa bodo rekli, da je praznik človeku potreben. Da je lepo mekam oditi in koga srečati. Samo v mestno jedro nikar: tam srečaš le še prazne ulice in redke ljudi.
Pa saj imamo praznik mladosti in dogodke. Res je: a tudi tu se zdi, da nekako stvar umira s pustim Kranjem vred. Vse pohvale za trud, a včasih je bil to res množični dogodek. Zdaj? No, tako kot kranjsko dogajanje nasploh. Da bi bilo le poletje boljše....