Okostnjak je brez mesa, same kosti. Ampak: nekdo ga je oglodal...Grdo zapisano, a je res. Vsaj v našem mestu. Nekdo je zapravljal v 2014 stotisoče evrov našega denarja za "prenove", "obnove" in pri tem je šlo vse kot namazano z oddajo del, razpisi, pravimi ponudniki in plačili. Če sta pri tem nečaka bivšega mestnega svetnika vzorčen primer dobrih poslov z občino, smo danes predstavili še en uspešen podjetniški podvig. Po zaslugi pravih ljudi na pravih mestih imamo v Kranju veliko novega. Da ne veste? Da se ne vidi? No, ja: delalo se je in to na veliko. In plačalo se je tudi. Oziroma: okostnjaki so nekoč imeli meso...
Župan Mohštjan naredi vse, da bi se spoštoval njegov lik in delo. Da bi bil všečen. In pri tem je uspešen, a ne povsem: rad razdre kakšno o okostnjakih, ki ga omejujejo in ne more pokazati vsega kar zna in zmore. Ni denarja, muca pojedla. Pa je šlo le za miši, ki so plesale, ker muce ni bilo. In je Kranj (vsi mi) plačeval prenove in obnove in vzdrževalna dela podjetjem, ki so čudežno poslovno nit našla do občine prav ob koncu mandata župana, ki danes postaja žrtev lova na čarovnice kot pravijo tisti, ki so nekoč z njim sklepali dobre pogodbe.
Okostnjak iz omare je torej vsak posel, ki je bil skelnjen kar tako in kjer ni jasno vidno, da je bil potreben. In je morda koristno pogledati, kaj se je za nek denar naredilo. Oziroma: Mohštjan kar vsak dan kliče revizijo takih poslov. Pa je ne prikliče. Ker jo mora nekdo naročiti in odrediti. Najlaže kar - župan. In to je - Mohštjan. Ki samo potrjuje vzdevek, skovanko iz imen dveh županov, ki sta in bosta naredila marsikaj. Le z okostnjaki Mohštjanu ne gre dobro: pri miru pusti podatek, da je z njih nekdo lepo oglodal meso in se mastil v slogu zakonitih poslov za zakonite projekte zakonitih ljudi na zakonitih razpisih.
Nam so ostali okostnjaki. Oglodani.