Sem malce odvisen od kavice. Ne toliko od njene vsebine kot od rituala, da se ob njej lahko kaj pogovorim, s kom izmenjam misli. Ne tako dolgo nazaj je bila kavica tudi "delovna oblika" mojega nogometnega vsakdana. In sem jo rad plačal neštetokrat, ker je pomenila komunikacijo, odziv, izmenjavo mnenj tudi kritiko, samokritiko in tako dalje. Eden od teh kavopivcev me danes sreča in pogleda skozi mene. Spoštovanje? Ga ni treba. Dolžnost? Tudi ni več potrebna. Nisem več "kapoditutikapi" kot bi rekli na Siciliji. Kaj pa človeški občutki? Na primer: hvaležnost, ker si me sprejel v službo, ker si mi dal delo, ker sva sodelovala, ker sva mnoge bitke skupaj bojevala, ker sem se kaj naučil in sem te kaj naučil, ker sva imela prijateljski odnos, ker sva skupaj pomagala klubu, ker sva... še bi lahko pisal. No, to bi pa morda šlo. Pa me mož prezre kot smet. Ne pozdravi, niti vljudnostno, pogleda proč. Nauk: kavopivec ima prav! V življenju pozabi na tiste s katerimi si delil dobro in slabo, ko najdeš nove gospodarje. Ali celo sam postaneš gospodar.

Drugi od teh kavopivcev me je neprestano vabil na kofetke, sestanke, izmenjavo mnenj. In mi povedal x-krat, kako me ceni in spoštuje in kako sem pravi in kako so drugi nepravi in kako moramo držati skupaj. Vedno je dodal še kako malo prošnjico, zase ali za moštvo, vse v dobrem duhu "trepljanja po ramenih"! Sam sem ga povabil v klub, tako kot prvi je tudi drugi kavopivec dragocen, nepogrešljivih pa tako ali tako ni. Ko je prvič pil kavico z drugimi, si je izposloval še tisočake (v evrih). Takrat bi morda moral prenehati piti kavico z njim, a me je neprestano s posledicami tega dogovora silil, da sem imel občutek, da sem tudi takrat (sedeli so brez mene...) bil zraven. Ko se je zapletlo, sem bil celo tako predan kavopivstvu, da sem skušal rešiti kar se je dalo. A me je prej vzel hudič, kot se temu reče. Njega je "vzelo" potem, ko sem ga soočil z resnico. Ta pa je v športu zapisana vsak ponedeljek na športni strani. Pa je pozabil na mojo telefonsko (ojoj) in kavice (ojoj) in zdaj gre mimo mene kot mimo nekoga s katerim je bil morda skupaj pri zdravniku ali sta se srečala na kaki poroki. Tako, slučajno. Nisem jezen, rad pa zapišem: mene ni nikdar "zblefiral". Ker se spomnim, kako je nekoč odšel iz kluba. Nekdo je ukradel žig, da je "štempljal" njegov odhod, jaz pa sem reševal Triglav. Ne sam, s kavopivci.

Zakaj to pišem? Živimo v mestecu Peyton kjer se vsi poznamo. Kjer se mnogi tudi spoštujemo. Kjer vsi o vseh vse vemo. Kjer se srečujemo. Zato kavopivcema (obdelal jih bom še nekaj) sporočam: nič povešati pogleda, nič obračati hrbta, nič momljati v pozdrav. Da vama bo lažje.