Ravnanje predsednika kranjske NSi na teniškem igrišču je mogoče vzeti na več načinov. Na primer: gospod je ogromno naredil, da igrišča so - zakaj ne bi zdaj na stara leta igral zastonj? Ali: gospod je lokalni politik, njegova stranka poudarja prave vrednote, zakaj mu tega ne bi pokazali z zastonj rekreacijo? In še: gospod ne bi smel kot starejši človek, lokalni politik, predsednik stranke in mestni svetnik za 4 (štiri) evre prodati svojega ugleda.
Pripetljaj je dejansko samo kazalec vzorca obnašanja. Kjer so štirje evri včasih prag za spoštovanje vrednot. Kajti gospodu Bajtu kot pridnemu in sposobnemu pri nastanku igrišč gredo vse zasluge. Ko pa jih želi spremeniti v zastonj tenis s pojasnilom, da "mu to pripada", nas je naravnost sram. Ali pa se zgražamo. Kajti ravnanje človeka, ki naj bi bil za zgled vsem nam občanom, navadnim upokojencem in ljudem, ki moramo za svojo rekreacijo plačati kolikor pač gre, je zrelo za častno razsodišče, ki ga kranjska politika ima, da bi vedela, kdaj stopi čez rob. Toda: morda pa meja niso štirje evri neplačila. Morda je meja - milijon. Če ne izkoristiš položaja za najmanj milijon evrov, si čist kot solza - to je lahko definicija.
Hec je v tem, da se vse začne pri štirih evrih. Da so nekoč - na primer - mladinske delovne brigade gradile športni center in je potem logično, da zdaj tisti z lopatami in krampi zastonj hodijo na tenis, na fuzbal, plavat v bazen? Dojemanje stvarnosti gospoda Bajta lahko omilimo in rečemo: pa saj ni šlo za nič posebnega in človek je v letih...Vsekakor: a ta isti gospod nam preko svoje stranke /tako kot drugi/ nam ureja življenja z odločitvami in (milo rečeno) soli pamert. Človek za zgled!
Le da mi plačamo, zgled pa vleče - a ne plača.