Jožetu Žvoklju ne bodo postavili spomenika, si ga je kar sam. S kitaro in pesmijo. Odšel je od nas in ostal z nami. Tako to gre, če imaš svoje mesto rad: nameniš mu pesem in nekoč se življenje izteče, pesem ostane. Jože je bil Kranjčan, ki ni nikdar silil v prve vrste. Prej boem kot kaj drugega. In zato je prav, da se ga spomni Trma. Malo pozno, ker nas je njegova smrt ujela v prepričanju, da je še tu med nami in bo jutri morda imel nastop ali bo vrgel žogo na koš ali...
Pesem o Kranju morda ne bo postala svetovni hit in ne bo na lestvicah popularne glasbe. Je bolj intimna in srčna zadeva, tale naš Kranj v Jožetovi pesmi. Vsi, ki smo ga poznali, dojemamo zdaj to pesem kot himno mestu kjer mi (še) živimo. In si želimo, da bi bilo več ljudi, ki imajo svoje mesto tako radi, da ga uglasbijo in pojejo v njem in o njem.
Jože Žvokelj je živel med nami in nekaj naredil. Za to mesto. Hvala takim kot je on, ker je vse minljivo in le to ostane: ljubezen in pesem in čustva, ki jih ob tem ljudje delijo z drugimi. Kranju manjka Jožetov in pesmi in ljubezni. Ugrabili so nam ga koristolovci vseh vrst in ljudje, ki mesta ne dojemajo tako kot Jože. Kranj je bil za ljudi kot je bil kantavtor vedno doživetje v dobrem in slabem.
Dovolj filozofiranja. Trudili se bomo biti še naprej kranjski. Trudili se bomo biti dobri. Oziroma: biti kot Jože. Radi imamo Kranj. Jože, hvala, ker si to znal povedati, zabrenkati.
ps