Imamo nagrajence, priokus iz leta v leto ostaja. Pa ne zaradi nagrajenih, zaradi poti do njih. Tam nekje pomladi je treba predlagati, kdo bo decembra dobil nagrado - potem pa se zgodi še marsikaj. Ampak: gre za inflacijo priznanj in nagrad in seveda večni krog od lokalnih društev do gasilcev in znanih ali neznanih Kranjčanov, ki so nagrajenci.
Prav, imamo praznik rojstva Prešerna v mestu kjer je Prešeren umrl, cela kulturna Slovenija pa slavi dan njegove smrti?! Tako to pač je v državi in kulturi kjer bolečine in žalosti v pesmi ali literaturi nikoli ne zmanjka. Mi predlagamo, da Kranj svoj praznik spremeni. Nič več kopice plaket in podplaket in nadplaket, ampak nekaj svežega: nagrade za tiste, ki premikajo stvari. In Kranj naj 3. december in svoj praznik proglasi za dam optimizma. Za dan vere, da bo bolje in upanja, da bomo to doživeli. Za dan brez svetobolja in črnim misli, za dan optimizma in prihodnosti. Saj je bilo rojstvo pesnika upanje, kajne?
Prešernovo mesto naj torej prihodnje leto odvrže govorance in naj raztegne usta v nasmeh upanja in optimizma. Na kranjski praznik naj bodo vse gostilne odprte do polnoči. In nad šanki naj visi sporočilo: danes smo optimistični, proč s politiko, kriminalom in črnogledostjo! Mesto pa naj nagradi tiste, ki gledajo in delajo za - naprej.
Upanje umira zadnje. Naš predlog gre v veter, ta pa piha. In če bo pihnil malo dobre volje in optimizma, bomo za Slovenijo zanimivi in posebni: naš občinski praznik je pogled naprej. Je tudi pogled k mladim, prihajajočim, optimističnim. En dan v letu si Kranj to lahko privošči, zato bomo veseli praznika naše občine, ki bo praznik vseh. Veseli december bomo tako začeli optimistično, odprtih src in rok.
Morda se zadeva celo prime. Morda se celo uresniči. Morda .... leta 3016....Upajmo!