Svinje se menjajo, korita ostanejo! Tako nam je nekoč v socializmu opisal oblast pokojni profesor s kranjske Gimnazije. Mož je tudi partizanil in vojno opisal prav tako zanimivo: "Hrabri so padli, zviti so ostali!" Brez ideologije. Brez olepševanja in friziranja. Rad se ga spomnim, za ene čudak, za druge pa človek. Včasih mi njegove izvirne ali privzete misli prav pridejo. Hvala, profesor Jože!

Pa poglejmo malo v Ljubljano, da bomo lažje razumeli, kako stvari dejansko tečejo. Tiho se je od nogometne zveze in službe poslovil Miloš Rus. Dolga leta še kako pomemben del stroke, je preteklost. Tako se vsaj zdi, ni ga bilo več z reprezentanco, odhaja. Kam? Zakaj? Dobri vprašanji. Bojda (in to je res le ena od teorij) sodi v kontingent tistih, ki sekretarju Alešu Zavrlu niso preveč pri srcu. In "sin častnega predsednika" lepo pospravljal po hiši, ki se ji reče NZS. Spomnimo: zaradi njega je moral oditi tudi Dane Jošt, prejšnji dolgoletni generalni sekretar. A tudi "očetov sin" ni vsemogočen: pomemben človek na NZS je Ilija Kitić. Kje je že on pridobil svoj veliki ugled, izkušnje, znanje? V katerem klubu je pustil pečat? Je dvignil kakovost stroke, sodnikov, trenerjev? Je bil ..... - nesmiselna vprašanja: gre za bolje izražene lastnosti, ki se jim reče tudi "predsednikov človek". Pa tokrat ne Zavrlov ampak - Čeferinov. Mož se je smukal okoli reprezentance kot nekakšen špicelj, danes ima funkcijo, ki je prej na NZS ni bilo. Pa kaj, izumimo novo. Plačajo klubi, UEFA in FIFA. Ilija je tako "vodja marketinga in komuniciranja"! Ohohoho, funkcija in zaposlitev in plača in ugled in slava in ključno: predsednikov človek zaupanja. Logično: vsak človek na oblasti hoče okoli sebe lojalne. Le nečesa ne sme pozabiti - kdo in kako ga je ustvaril (na položaju, jasno). In zato je generalni sekretar nedotakljiv. Ker se paketni posli vedno začnejo in končano s paketnim dogovorom: ti boš tole, jaz bom tole, skupaj sva pa ...

V Triglavu šefa marketinga ni. Je pa deklica v pisarni, ki pomaga našemu sekretarju. Ta je imel toliko dela, da je svojemu (takratnemu) predsedniku "moral pozabiti" poslati vabilo za skupščino. Naš sekretar ima tako pomoč, pomoč ima ušesa. In predsednik vse (z)ve. Zato ni čudno, da se je za to damo (bojda so ji - kot predsedniku - morali sicer najprej pojasniti, da je žoga okrogla ipd., ampak učimo se pač vsi) našel tudi denar za plačilo, za trenerje ali za avtobus za otroke pa gre malo težje. Toda vsakdo se oborožuje pač s svojimi kadri. In naš trener je tudi tak. Zato ima svojega športnega direktorja, skupaj pa sta "paketno kadrovanje" pripeljala do vrhunca: vzameva dva brezvezna mladinca od Mileta, Saškotu pošljeva najboljšega strelca, dragi najin ljubljenec pa igra naprej, če ni na dopustu. In okoli njiju je kimanja toliko, da me včasih zaskrbi za glave na vratovih. Od kimanja so zagotovo že utrujene, od razmišljanja pač ne.

Oseben pogled na take in drugačne čistke. Te so sicer (roko na srce) logične. Zato sem se počistil takoj, ko sem sam ugotovil, da bo tako najbolj čisto. Toda to je naravna pot: hujša je tista čistka v glavi. Ko počistiš in prečistiš misli tako, da pozabiš kaj in kdo in kje in kako je bilo včeraj, skloniš glavo in nastaviš ....! Take čistke pa se vedno dogajajo ljudem, ki vzporedno s čistko v svoji glavi postanejo orodje za vsakršno čistko.

Osebna tolažba (ob frustraciji, da ne vodim in ne izvajam več nobene čistke): nikdar nisem dovolil, da bi me bodisi v Ljubljani ali kjerkoli v čistkah take ali drugačne vrste prestavljali sem ter tja. Pa četudi se je izkazalo, da nisem imel prav, da sem škodil sam sebi. Zato čistke v glavi še nisem opravil in tudi ..... ne nastavil.