Mesto okoli nas, ljudje okoli nas. Po četrt stoletja Slovenije je Kranj...? Kaj? Kakšen? Ne vem. Nočem biti v kalupu tistih, ki jamrajo čez državo, a ne morem si kaj, da se ne ozrem okoli sebe in pomislim, kaj nam je prineslo četrt stoletja.
Sreče nam je manjkalo. Z ljudmi, ki naj bi Kranju prinesli razvoj, smo skoparili po gorenjsko. In zdaj imamo seveda dno dna: moralni razkroj ali dejansko podobo Kranja - določite sami. Intelektualni naboj Mitje Okorna ali Jasmina Freliha je tu, a kje je zrelost generacij, ki so doživele bivšo državo in ustvarile novo? Kje so njihovi zgledi?
Ob vsem bremenu je treba najti optimizem zaradi tega, ker je treba imeti Kranj rad. Kot smo ga imeli pred 30 ali 300 ali.... leti. Morda Kranj še ni mesto sanj, a je treba verjeti, da ga bo mladostna energija prej ali slej spet izstrelila v slovensko orbito najboljših.
Problem ni, kaj imamo v žepih in trezorjih. Naš problem je bil in bo v naših glavah. Zato je treba v imenu vseh, ki imamo radi Kranj, verjeti v Kranjčanke in Kranjčane, ki nas bodo prepričali, da imajo glave in srca in roke in še kaj na pravih mestih.
Preživeli smo vojno in povojne naše domače lokalne žalostne zgodbe. Še zdaj jih. A treba je gledati naprej in verjeti, da so med nami ljudje, ki zmorejo več in hočejo več. Le najti jih moramo in jim dati Kranj v roke. Do zdaj tega nismo znali.
Živel naš praznik vere v Kranj, Slovenijo, ljudi.