Ronaldo je nesrečen. Novica, ki osupne svet. Nogometaš, lepotec, bogataš ni zadovoljen, ojoj. Ne izkazujejo mu dovolj pozornosti. Njegovo okolje njegovega genija ne ceni, crklja dovolj. Zdaj se bo to spremenilo, objemov bo več. Kam gre ta svet?

Denar je nogomet povsem pokvaril. O tem sem prepričan že dolgo in iskreno povedano: članskega nogometa prav zaradi tega nisem ljubil. Bil sem nesrečen (prosto po Ronaldu). Ker me ta nogomet ni cenil. In cenil me ni, ker sem bil brez denarja. Oziroma: klub je bil brez denarja, ker sem jaz tako ali tako vse pokradel (prosto po nesrečnih drugih). Najbolj pa sem bil nesrečen, ko so igralci članske ekipe v anonimni (ker je lažje skrivaj dajati ocene kot to početi javno - na primer s trmo) izglasovali, da so v bistvu v Triglavu nesrečni. Nisem razumel njihove nesreče, ki je izhajala iz nekaj dejstev. Prvič: dobili so plačilo po svojih pogodbah in vedno raje en evro več. Vse do centa, točno, brez zamud. Bili so nesrečni in danes so srečni: teh težav ni več. Morda zato, ker mene ni več ali pa denarja ni. Drugič: vse sem iz spoštovanja vikal, z njimi nisem pil in se veselil več kot se spodobi. Pa ne, da nisem bil vesel zmag in prve lige in ... le športni bonton me je silil v (ne smejte se) profesionalen odnos. In nisem želel, da bi se danes objemali - jutri pa držali za "kravatelc" ob pogajanjih za evro več. Tretjič: članski igralci so bili v 99% dvoživke - pametni v slačilnici, na pijači (ki jo je moral plačati klub) in še kje in trmasto molčeči, ko so mi sedli nasproti. Takrat niso pisnili, le za svoje pogoje in evre so se pogajali. Zato me je njihova ocena kluba presenetila in spravila v hudo nesrečno razpoloženje. Ker sem preprosto dojel, da ne delam prav in dobro zanje. Imajo premalo denarja in odnosi so urejeni - toda ne tako kot bi želeli oni, igralci, žogobrcarji. Zato so malo "šimfali" klub in prav je tako: res smo bili neurejeno okolje brez dolgov in obljub, brez iger in igric z nogometno trgovino. Šele takrat (bil sem že med vrati iz kluba) sem se vprašal, kolikokrat sem bil nesrečen jaz. Moja nesreča se je stopnjevala s številom obrisanih kljuk po Gorenjski in še kje. Brisal sem jih, oblekel svoj želodec v plastiko, si narisal nasmeh na obraz in bil (na videz) srečen, ker lahko za druge prosim denar. In zakaj ga ni dal trg? Zakaj prošnje, ko pa bi morali znati tržiti to njihovo znanje in noge in gole in točke in...? Uganke ostanejo in so iste še danes.

Jaz pa sem zdaj srečen. Ne prosim za to, da bosta Janez in Dragan dobila evre in se namrdnila, ker sta tako malo cenjena. Ne prosim za vse, ki so me za hrbtom pljuvali, zmerjali in omalovaževali. In ne doživljam, da bi moje delo ocenjevali mnogo manj sposobni od mene. Zdaj lahko izpolnijo 1000 in eno anketo o "ljubezni do kluba".

Ronaldo je nesrečen, članski igralci Triglava pa ne. Ljubijo se med seboj, ljubijo klub, plačani pa so po učinku. Res sem radosten, ker sem k vsej tej sreči prispeval čisto, čisto malo. In kaj je to? Svojo srečo sem ločil od njihove.