Ko pride do nesreče kjer je udeležno vozilo državnega svetnika, mestnega svetnika, direktorja državne agencije za varnost prometa, so na vrsti vprašanja. Zakaj je avto razbit, kakšne so okoliščine nesreče, kdo je bil kriv in tako naprej. Policija je skopa: za nesrečo vedo, preiskujejo jo, tudi voznika domnevno iščejo ali pa so ga že našli. Vse naj bi se zgodilo v Stražišču, danes dopoldne ali zgodaj popoldne.
Fake news ali zloben ljudski glas bi napletel zgodbo o pijanem politiku, ki se je zaletel. In vsi bi se spomnili bivšega župana iz Stražišča, ki je storil natanko to. In policiste na kraju zmerjal z "mucki". Verjetno jih Igor Velov ni in ne bo: konec koncev naj ga na kraju sploh ne bi bilo in je policija očitno pred nalogo, da nesrečo pojasni od začetka do konca.
Lahko je nekdo v Velova trčil, vozilo je postalo nevozno, pristalo pred pošto. To je scenarij, ki je morda na koncu najbolj verjeten, če ga piše Igor Velov. Ki se je za zdaj zavil v molk. Pa je (bil) danes v službi, ni dvoma. Torej je služil varnosti v prometu kot vsak dan, za naš denar. In kaj bi storil nekdo drug v njegovi koži? Hitro bi javnosti pojasnil okoliščine in tako v vozel zavezal žleht jezike. Pa je za zdaj vse skupaj skrivnost.
Je mogoče, da razsaja "stražiški sindrom"? Da se tik pred domačimi vrati lokalni politiki počutijo varne in morda storijo kaj narobe. Saj so ljudje. Tudi mi smo. Grešniki, jasno.
Samo odgovornost je treba prevzeti. To čakamo. In točna pojasnila.