Svet Agencije za varnost prometa predlaga ministrici Alenki Bratušek, da razreši Igorja Velova kot direktorja agencije. Slednji je - javno povedanih besedah - do zdaj zatrdil le, da z njegovim ravnanjem ni bilo nič narobe. Javnosti pojasnil ni dal in jih očitno ne bo.
Zdaj je njegova funkcija v rokah "stražiške sosede" in dolgoletne politične sopotnice (skupaj delovala v Zares....) in ministrice Alenke Bratušek, ki si je sicer zaželela, da bi Velov odstopil sam. Posredno pa je zdaj stvar v rokah Marjana Šarca, ki je z afero sendvič postavil kriterije za ravnanje javnih funkcionarjev. In v tem grmu tiči zajec: Velova lahko reši ministrica (čeprav javno tega ne počne, nasprotno), težko pa ga bo predsednik vlade.
Ljudje smo včasih navdušeni, ko mora kdo oditi. Ko je treba preprosto le malo škodoželjnosti in že nas veseli, da je ta ali oni veljak prisiljen v odhod. Grehi (tudi naši, lastni) so stalnica, grešniki tudi in to v normalni državi pač ni poseben pojav. Primer iz Avstrije je jasen in nazoren: odgovorni so odstopili tako rekoč takoj. Grehi jasni in očitni.
Nas vse najbolj jezi in žalosti in razburi, ko ljudje s tako imenovanega vrha ne zmorejo prevzeti odgovornosti enako kot so sprejeli in uživali vse privilegije. Igor Velov si je omislil dovolj veliko službeno vozilo, ker ima številčno družino. Še sprejemljivo? Plačali smo ga mi. Kar je z njim počel po cesti pa ni več tako "njegova stvar". In zato je logično, da v primeru, ko se kaj spornega zgodi, stopi pred javnost (kjer je nastopal nadvse rad) in pojasni glasno in odločno, zakaj se je to njemu zgodilo in kako bo ravnal.
A je utihnil. Ni sposoben pojasniti? Potem bo težko direktor. Ne more pojasniti? Potem ne more biti direktor. Noče pojasniti? Potem je zgodba končana. Žal ali na veselje, tako je.