Včasih je treba priznati napako. In jo popraviti. Priznamo: Trmi je šele "dopisnik na daljavo" pojasnil, kdo kam pleza. Oziroma: kako plezajo naše, kranjske punce. Kdo jih trenira, kdo jih vodi in tako dalje. Pa gre za dekleta, ki so v polfinalu svetovnega prvenstva. In zato je malce grenko priznati, da o tem premalo ali nič ne vemo. No, res to ni nogomet - a treba je biti dosleden: mnoga mesta, mnoga okolja bi pokala od ponosa nad takimi športnicami. Mi pa...? Starši, prijatelji, pristaši športa in - dovolj je? Ne ni. Trma popravlja napako, luknjo v znanju in vedenju - ampak: ravno s takimi ljudmi mesto bogati. Je polno energije, mladosti, volje, želje po uspehu.

Nedavno tega smo pisali o dveh mladih Kranjčanih, ki sta zmagala etape na dirki nekje v tujini. Kar je v tem športu odmeven uspeh. Naša mlada someščana poganjata kolesi po tujini in v bistvu proslavljata tudi naše mesto. To znamo izkoristiti?

Trma vztraja: v promocijo mesta je treba vložiti več. Preko ljudi, ki to počenjajo navadno nezavedno. Ki morda niti ne omenijo, od kod prihajajo. Ker mesto preprosto ne vzgaja, da bi se z njim ponašali. Ne samo s športniki - imamo slovenskega mladega pistatelja, ki ga v našem mestu skoraj nihče ne pozna. Niti ne ceni. Zato vztrajamo, da to mesto mora začeti početi: ceniti samo sebe, svoje ljudi in njihovo početje. Povsod in vedno.

Ljudje najprej nekaj počenjajo zase, zaradi sebe. Ne za slavo, denar. To pride - če pride - kasneje. Gre za dokazovanje sebi in soljudem, kaj zmoreš. In mesto Kranj je dolga desetletja izpostavljalo le ekscese svojih oblastnikov, ne pa uspehe, ki so bili in so in bodo. Zato so dekleta na plezalni steni toliko bolj dragocena. In zato nas je sram, da tega nismo zvedeli prej in jim posvetili pozornost. Pa kaj, če je med njimi županova hčerka ali pa prav zato: župan Kranja je poklican in pozvan in izvoljen tudi zato, da zmoremo ceniti uspehe mladih in drugih, manj mladih. Da ne delimo le plaket, ampak jim namenimo pozornost in priznamo, kako dragoceni so za mesto in njegov razvoj.

Da tudi mi kot celota konec koncev enkrat kam prilezemo...