Kranj je od nekdaj imel znane, vidne športne osebnosti. Danes je mednarodni športni funkcionar bivši atlet Rožle Prezelj. Danes v hokeju in tudi vaterpolu poznajo župana Matjaža Rakovca, predsednika hokejistov. Danes malkdo ve, da je bil - na primer - minister Iztok Purič na čelu kasaške zveze Slovenije. In v NK Triglav so bili včasih (bivša) premierka Bratuškova, (bivši) komisar EU Potočnik, ministra Purič, Erjavec, tudi župan Rakovec pa še kdo. Imena, da nič ne pomenijo?
Res je. V Kranju danes ni prostora za Mirana Pavlina. Trener ne more biti Aleksander Radosavljević in Bojan Jokić gradi športne objekte v Ljubljani, ne tukaj. Marko Milić je že zdavnaj pognal korenine kot se reče drugod. Borut Petrič, Darjan Petrič - bratov ni več v kranjskem plavanju. Še sreča, da je tu Tomo Česen, da je tu Anže Štremfelj, da še kdo od nekoč zelo uspešnih skuša pomagati.
Seveda ni lahko kar pokazati s prstom, kdo je kriv, da športnih legend ne vključujemo v naš šport. Gre tudi za splet okoliščin, marsikomu je provincijalna miselnost tuja, ko je spoznal evropske in svetovne razsežnosti v športu. A po drugi strani se klubi združujejo in povezujejo pod imenom Triglav, Triglavanov s pedigrejem pa je vse manj: ene Kranj ne zanima, drugi so nezanimivi za Kranj. Škoda, ker bi - na primer - Miran Pavlin lahko storil marsikaj. Enkrat je bil povabljen, a je odklonil, dejansko je bolj navezan na Olimpijo.
Potencial športnih legend je samo povod za razmislek o ljudeh, ki bi Kranju lahko s svojo pametjo pomagali. Kulturniki, gospodarstveniki, diplomati ipd. itd. - vsak bi bil dragocen. A se zdi, da naše mesto ne premore dovolj Prešernovega duha, da se širi zatohlost omejitev vseh vrst. To nam zagotovo škodi pri tem, da bi bili bolj prepoznavni, da bi naše mesto zadihalo s polnimi pljuči.
Dokler tistih, ki imajo radi Kranj ne bomo prepričali, da ima Kranj rad njih, se to ne bo spremenilo.