Vaterpolo: polne tribune letnega bazena, 1500 gledalcev, v vodi Švarc, brata Malavašič, Švegelj, brata Balderman, Rebolja...Bil si ponosen, da si zraven. Bil si ponosen, da si Kranjčan.
Košarka: Marko Milič od Kranja do NBA, Fučka mednarodna zvezda....pa mnogi drugi! Košarkarji Triglava prvoligaši, talentvo veliko, košarkašice tudi aktivne. Bilo je lepo, ker smo navijali za Triglav, za zmage. Kranj in košarka od nekdaj skupaj.
Kolesarstvo. Danes evforična Slovenija (in Kranj) slavita zmage. Kranjski bicikel pa je med tem doživel čase, ki jih ne bi smel: bili so pozabljeni od vseh potem, ko so veliki "oldbojsi" zafurali Savo in tudi sponzorsko pomoč kolesarstvu. Ki je nekoč na Jelenovem klancu držalo ves Kranj ob progi: kolena je grizel Ropret in drugi asi. Sava je bilo enako Kranj. Kolesarski Kranj.
Če smo v čem mojstri, smo v biciklizmu: kranjska politika in gospodarska elita sta se žal vedno uklanjali tistim močnejšim zgoraj (v Ljubljani ali Beogradu) in tlačili tiste spodaj, da niso preveč dvigali glav in spraševali. Imeli smo Gorenjsko banko in Merkur in Savo - koliko so dali od milijarde in pol, ki je šla po gobe, športu, našemu športu? Ne smemo zapisati nič, ampak: malo. Kajti Zlatko Kavčič je doma iz Lesc, Bine Kordež iz Krope in tako dalje - njih kranjski šport ni preveč zanimal. Sali so drobiž ,da so imeli mir. In posledica tega je bil zaton, ki še traja oziroma nezmožnost vzpona.
Si direktor v Mariboru in ne greš v Ljudski vrt četudi te nogomet ne zanima? Napaka, ne boš štel veliko.Kranj je drugačen problem in drugačno okolje: vsi bi se slikali s kolajnami, a ko je treba plačati vstopnico za tekmo...ojojoj. V politiki so bili župani tak (Bogataj, Trilar), ki še do stadiona peš ne bi znali, nikar da bi pomagali.
Kolesarska evforija nas uči: vsi bi bili zraven, ko so zmage. Ko je treba pomagati, gre težje in zato je treba zapisati: hvala fantje iz kranjskega kolesarstva, da ga še imamo. To je za nas kot Roglina zmaga.