Človek, ki mora hoditi na sodne obravnave zaradi težkih kaznivih dejanj se včasih mora srečati z nekom, ki mu je nekoč stregel v gostilni ali ga je treniral nogomet. Mučno, neprijetno, a Kranj kar ne more brez tega. Nasilna dejanja, trgovina z drogo, bombe, pretepi, streljanja.
Tragika je, da na zatožni klopi srečuješ ljudi, ki so zelo mladi. Večina med 20 in 30 leti starosti. Kranj doživlja sodne procese te vrste iz leta v leto. Kot bi te mladine ničesar na izučilo. Kaj jih sili v dejanja, ki so mnogokrat podrejena lahkemu zaslužku in zastrupljanju mladih z drogo? Šefi ostanejo v ozadju, ni dvoma. Mladi pa odhajajo in na zatožni klopi jih gledam, kako so plečati (v zaporu pač telovadijo, dolgčas je treba pregnati), kako se utapljajo v nek drug sistem življenja. Mnogi edino pravo šolo, šolo kriminala, naredijo šele v zaporu in se vrnejo na stara pota kjer uspeha ni. In ga ne more biti.
To je žal ogledalo Kranja kjer se - na primer - naši oblasti ne zdi primerno več vlagati v šport, prosti čas mladih. Da jih ne vzame ulica. Kjer žal velja, da je Planina geto, podobno za del Zlatega polja. Kjer je za mlade pot iz stiske mnogokrat najlažja s kriminalnimi dejanji. Žalostne usode te naše mladine so nam lahko opomin. To se ne dogaja v Ameriki, to ni film. Gre za naše mlade ljudi, ki so zašli na stranpota in mnogi so za vedno izgubljeni.
Je naključje, da se to dogaja v Kranju kjer vsi ugotavljamo razvojni zastoj. V teh dneh je naša poslanka za svojega strankarskega šefa rekla, da so očitni protikorupcijske komisije tako rekoč nepomembni! Iz takega vzorca mišljenja naše oblasti je težko razbrati kaj spodbudnega. Zato mladost na zatožni klopi kranjske sodnije gledam kot poraz. Vseh nas.