Naj se ne bere grdo: če ne bi bilo izpada v drugo ligo naših fuzbalerjev, ne bi bilo vroče polemike, komentarjev, odzivov. Pa niso odzivi samo neposredno prizadetih, so tudi drugi - še dobro, da je tako!

Najhuje za neko okolje je, ko nam je in ko mi je in ko ti je in ko mu je - vseeno. Trma dobiva odzive, ki so zgovorni: prav je, da ste se lotili tega....prav je, da pišete o tem.....prav je...Apatičnost našega mesta je dolgoletna slabost. In tu smo seveda v škripcih tudi mi: manjka nam polemike, manjka nam za in proti, manjka nam drugačnosti. Silno nas žalosti, če mestni politik ali političarka kuha zamero, namesto, da bi Trmo izkoristili vsi za to, čemur je namenjena: odzivom na stvari, ljudi okoli nas.

Mrtvilo je marsikdaj samo navidezno. Potem nas kdo opozori, da v kliniki na Golniku vre. Nekdo drug nam pošlje fotografijo, ki vzbudi reakcije - prej pa za problem ni vedel nihče. In tako se sproži nek mehanizem, ki pa potrebuje neprestano navijanje (kot stara dobra stenska ura): opozorila in svarila, informacije in reakcije poganjajo Kranj naprej. Če ne, se uspava politika in počenja kar pač počenja nekje v zakulisju (kar nas je pri prejšnjih županih že stalo milijone...).

APATIJO PREŽENEJO TUDI DOBRE NOVICE O DOBRIH STVAREH IN LJUDEH. NAŠIH, TUKAJ, ZDAJ. POMAGAJTE NAM PRI TEM - OPOZORITE NAS NA DOBRA DELA, NA DOBRA DEJANJA, NA DOBRE LJUDI. NE SAMO TISTE ZNANE, VSE DRUGE. OGROMNO JIH JE MED NAMI.

Če ne bi bilo ene take Kranjčanke, ne bi zvedeli, kaj se dogaja s starejšim Kranjčanom in njegovimi albanskimi najemniki. Ona deluje, ne govori: pomaga v azilnem domu, pomaga starejšim. Njen čas za vse to je darilo, ki ga bo Trma vedno izpostavila.

Apatija ubija. Počasi in zanesljivo. Kranj ni apatičen!?