Nekoč je bil fuzbal tisti, ki je družil vse: Kdor ne skače, ni Slovenc! Pa smo rajali na osrednjem trgu v 1000 kilometrov oddaljenem Amsterdamu ob slovenski muziki! In navijali in se simbolično še zadnjič odcepili od Jugoslavije, ki je srečno odnesla točko na EP v nogometu /3:3/. Takrat - priznam - so me skoraj edinkrat v življenju odnesla čustva na ograjo in sem si dal duška....

Zdaj naj bi vsi mi navijali v Planici. Pa žal ni tako. Ne samo zato, ker bo bera kolajn manjša od pričakovanj, o tem pač ni dvoma. Zato, ker so časi drugačni in ker gre za šport, ki je sicer proglašen za "nacionalnega" (nogomet pa je kajpak šport "južnjakov" kot so Nemci, Francozi, Angleži....ipd. ves svet). Čustva so zanesljivo zatajila, a vsa čast tistim, ki vihtijo zastave.

V Amsterdam in še kam (košarka v Turčiji, na primer) s(m)o šli spontano. Žep je trpel, a srce je hotelo. Nismo vedno zmagali, a smo šli polni podpore za slovenske športnike. Res igre z žogo niso primerljive s športi kjer zmaguje lahko vetrna izravnava, pa vendar: Slovenija ima srce, a Slovenci tudi denarnice. In te so v tem času od največjem (po velikosti, pomenu - ne po navijanju) dogodku v zgodovini športne Slovenije "na udaru". In smo ostali lepo doma.

Kaj je pri vsem skupaj zanimivo? NZS ni veliko naredila, da smo Slovenci odšli daleč navijat. To so naredili fantje in selektor. Ko tega ni bilo več, je bilo vse drugače. A pred nekaj dnevi je bilo na tekmi Maribor:Olimpija 10 000 ljudi. Kljub vsej draginji, kljub omalovaževanju domačega prvenstva ipd. se jih je zbralo toliko na eni ligaški tekmi. V Planico pa zdaj zaman vabijo in se izgovarjajo tisti, ki so to zakuhali. Ki so pozabili, da čustva nimajo cene, krompirček po 5,5 evra pa jo ima.

Prodajanje iluzij je tudi v športu lahko donosno. Slutnja zmage, slutnja drame, slutnja nečesa nepredvidljivega me je odvlekla na tekme marsikam. Pa sem segel v žep, da sem svojo iluzijo lepo plačal. Zato nikdar ne bom zapisal, da je vstopnica predraga. Če hočeš na finale lige prvakov, je to pač tako. Kruto ali ne, vedno je vse razprodano. V Planico pa so pozabili povabiti tiste, ki so s skakalci (predvsem) s srcem. Ki jim je obisk tekme (pustimo pijančevanje ob strani) dogodek, istovetenje s športniki in športom. In to so ljudje, ki niso prvi na plačilnih listah - za planiške šefe pa naj bi to zdaj bili. Zmota, velika zmota.

Škoda je narejena in je nepopravljiva. Namesto tisočev s srcem imajo tiste z denarnicami.

Miran Šubic, navijač vseh slovenskih športnikov in športov