Blaženost nasmeha kranjske političarke, ki je vrgla šminko v predal, je morda naključje. Vazalsko čakanje na "njega" nesojene evropske komisarke, bivše predsednice vlade in "lastnice" lastne stranke je morda poplačilo dolga za ministrski stolček. Nič narobe: če hočeš preživeti v politiki, moraš pojesti plastično vrečko, drugače želodec ne bo zdržal....pravijo izkušeni v politiki.
Zakaj pa ne bi razbijalka Kranja v političnem smislu jutri bila del neke vladajoče zgodbe, vladajoče stranke? Zakaj ne bi prišla čakat trenutno najbolj pomembnega človeka v naši politiki čeprav je do včeraj imela svojo stranko, politiko, položaj, cilje (no, saj jih ima morda še... V lokalnem okolju smo bolj pozorni, ko naš sosed "kot gate" menja stranke, liste ipd. V lokalnem okolju je izpostavljenost lahko bolj boleča, ko se z njo soočiš v bifeju, trgovini, pri frizerju. Je pa res tudi to, da je bistveno težje ostati skrit oziroma varati vse okoli sebe vnedogled: pa prideš podpret nekoga, ki bi ti lahko nudil korist...ali potopiš lastno stranko za oblastno funkcijo....ali (veliko je tega, tudi v Kranju).
Nisem volil Alenke Bratušek pa sem jo "dobil" v paketu z zmago na volitvah. Paradoks, ki nam, navadnim ljudem, ni lasten kar tako - je pa lasten politikom, ki so politko močno povezali z osebno koristjo. Ko moj poslanec (mišljeno geografsko, ne nazorsko) z mojim denarjem kupuje najdražji telefon in računalnik, ga malo briga za revne otroke, ki še najbolj enostavnega nimajo. Je res mogoče, da je cena tako nizka in so ideali tako poceni, brez cene?
Že jutri je tvoj političen sovražnik tvoj zaveznik ali celo delodajalec. To je v politiki navada, praksa. Ljudje mejajo stranke in načela in politike in ideje in....kar je logično: vsi moramo nekaj dati v lonec, vsi moramo živeti. Najhujša ob vsem tem pa je zame hinavščina. Te pa je res preveč: nekdo ne upa priznati, da je medij te ali one politične strani ali stranke - pa je to povsem legitimno. Nekdo ne zmore priznati politične napake in jo skrije za fasado načel, ki jih sploh nima.
O tem in takih odločamo na lokalnih volitvah in primerov takih ljudi je povsod dovolj - v vseh strankah, na vseh listah. Hinavcev ne bom volil nikoli.
Miran Šubic, ki v svobodni demokratični državi ni bil član nobene stranke in tudi ne bo...Da pa sem po prepričanju levo usmerjen, upam javno priznati kadarkoli in kjerkoli. Ker nisem hinavec...