V življenju znamo vsi zmagovati, izgubljati le redki. A danes je splet prej skrite ali prikrite stvari razgalil, ljudi pa tudi. Molk torej ni več (vedno) zlato. Ko se je treba slikati s politiko, si zgovoren - ko doživiš zgodovinsko blamažo in poraz, molčiš. Taktika, ki je seveda vedno povezana s tistimi, ki jo izvajajo in se je domislijo...
Na primer: Boštjan Trilar je bivši župan in politik, ki je umolknil za Trmo zdavnaj. Ker preprosto niželel odgovarjati o diplomi, ki jo je opravil v posebnih okoliščinah. Danes ga ni več v politiki. Nauk: ni več javna osebnost? Je potem neki marionetni predsednik nekega športnega društva dolžan kaj pojasniti, ko doživi zgodovinski poraz in klofuto, ki ga bo zapisala v zgodovino? Ne. Javnost je obveščena z njegovim molkom bolj kot bi bila ob ne vem kako izčrpnih pojasnilih. Ker je prej lezel nekam politiku in pojasnjeval, da je zgodovinski dosežek, ko nekdo navijaču prinese pijačo na sedež kjer sedi na tribuni. Politik lokalne scene je v takem cirkusu pač le klovn, ki pa se mu niti ns smejejo vsi...
Molčati je torej danes možno in mogoče. Ker skušaš z molkom prikriti dejstva kar pa ni mogoče. Trma se nenehno sooča z molkom tistih, ki jih kaj vpraša. A tudi mi molčimo. Ko nam kdo "ponudi" sočno zgodbo o tem s katero eden najbolj znanih politikov naše Gorenjske skače čez plot, rečemo - ne. Molčimo. Ker spoštujemo dostojanstvo ljudi.
Kako je mogoče molčati o porazu, o katerem pač govori kranjska in tudi slovenska javnost, prepuščamo molčečim. In seveda dojemamo, zakaj tako z lahkoto vladajo. Ker so okoli njih starši otrok, ki so gluhi. Ne slišijo sporočil, ki jih daje igrišče, ki jih vidijo in slišijo okoli sebe. Zato je zanje tudi dogodek pijača na tribuno in majica, ki jo lahko kupijo....
Kranj je mesto molčečih. A to ni naša značilnost. Molčijo vsi, ki jih resnica boli. To pa je spoznanje na temelju desetletij v novinarstvu. Kjer si javna oseba. In si podvržen kritiki. In ne molčiš. Ker je to poraz.
Miran Šubic, urednik Trme