Imel sem sošolca. Krasen človek. Če sem jaz šolo vzel kot nujno zlo, je on šolo vzel tako kot je treba: da se česa naučiš. Pa sva pristala v istem poklicu in ostala dobra znanca. On je naredil kariero, po plači se nisem mogel primerjati z njim. Do danes kritičnega zapisa izpod njegovega peresa še nisem zasledil, a je vsekakor bolj ugleden in cenjen in spoštovan novinar kot jaz. Pa kaj potem: vsi smo ujetniki svojega karakterja, včasih je bolje uporabiti kmečko pamet in se ne zaleteti...nasvet, ki ga nisem znal upoštevati. Nato je naneslo, da so me v njegovem mediju oblatili. Brez kakega vzroka ali povoda, še po politiki je zasmrdelo. In sem seveda (tak kot sem...) pisal mediju in tudi mojemu nekdanjemu sošolcu. Tako, osebno, v vednost. Niti na eno samo pošto mi ni odgovoril.

Uvod sem napisal, da bi pojasnil, da novinarske in medijske in sploh svobode ni, če se ne boriš zanjo. Sam sem se, ne vedno in ne uspešno. Tudi z napačnimi metodami in zgrešeno vsebino je potekal moj boj, ki morda sploh ni noben boj ampak samo prizadevanje, da bi "čim bolje prišel skozi". Res pa je, da ostro pero ni radost, je prej prekletstvo. Tudi zato, ker sošolec umolkne. Se ne oglasi, ko mu kaj napišeš. Ni treba, da bi te podprl, vsi imamo za take stvari svoje kriterije in računice.

Zameriti se ali ne? Potuhniti se ali ne? Nekoč sem se s pisanjem zameril kranjski partijski in socialistični oblasti. In potem s tem nadaljeval. Takrat sem imel poklicnega kolega, ki je napisal tudi kako vdanostno pismo socialističnemu in partijskemu uredniku mojega časopisa, a nič narobe: tudi sam sem istega spoštoval stokrat bolj kot pa tega, ki me je cenzuriral v demokraciji. No, isti kolega je bil med tem, ko sem pisal narobe za partijo in oblast, na dopustu. Ko se je vrnil, je v istem časopisu obrnil ploščo. Nato je prišla demokracija in svoboda in on je - verjeli ali ne - postal tisti, ki je najbolj kritično pljuval čas, ko je bil lizun oblasti kot smo morda bili vsi....

To sta zgodbi o novinarski svobodi. Moje novinarske svobode ni. Ker je ne more biti. Vedno smo zavestno in podzavestno ujetniki nečesa, kljub ostremu peresu. Veste, kdo je kriterij? 13 350 000 klikov na Trmo. To je svoboda in to je boj zanjo.