Ob razkriti zgodbi o obsodbi /takrat/ goljufivega policista Zorana Stevanovića je lokalni medij dosegel svoj vrh ali enega od vrhov preiskovalnega novinarstva. Predvsem zato, ker smo imeli (kot navadno) odličen vir, ki je bil podlaga za novinarsko delo. Slednje je bilo preiskovalno in temeljito. Rezultat je zgodba, ki bo zanesljivo našla pot do drugih bralcev, gledalcev, javnosti.

Trmo sem začel pisati brez kakega načrta, še manj sredstev, najmanj pomoči kogarkoli. Danes je po 15 letih  z 28 milijoni obiskov slovenski medij z odmevom. A to je lahko fraza, ker novinar postaneš in ostaneš do smrti. To ni početje, ki bi ga ob koncu delovnega časa odložil kot odložiš delovno orodje ! Zato kljub bolezni in upokojitvi vztrajam. Nečesa sem se ob tem seveda naučil: nimam vedno prav, niso mi vse objave v ponos. Lahko bi se izvil z "kdor dela, ta greši" pa se ne bom. Preprosto resnico bom ponovil: bralec, uporabnik je tisti, ki presodi o zapisanem, objavljenem in daje verodostojnost novinarju in mediju obenem.

Tu pa sem močan in trmast: vedno sem kot novinar bežal od sej in novinarskih konferenc v tisto praznino kjer je teme težje najti. A ko jih najdeš, odmevajo, vzbudijo pozornost bralca, gledalca,poslušalca. Zdaj se mi dnevno dogaja, da teme najdejo mene in mojo trmo in Trmo. Domala vsak dan dobim potrdilo svojega početja in kredibilnosti. Tudi v primeru politika, ki ne govori o svojih nečednostih oziroma spregovopri, ko mora. Ne presojam ga, a odkril sem dejstva o vsem tem in to je nov dokaz trme in Trme.

Leta 1986 se me je zaradi pisanja lotila takratna socialistična oblast, partija.Leta 2013 so mi v demokratični novi državi stregli po življenju na domu in še moji družini zraven. Vmes so me in me še skušajo na različne načine ustaviti, omejiti, tudi uničiti. Skoraj vedno tisti, ki so na oblasti in jim ni všeč kar pišem. To sem vzel v zakup, ker sem pač trmast.

Meni in moji trmi in naši Trmi bo pač presodil čas, tega se zavedam. Ob zgodbah kot jo danes objavljam, ne terjam nobenih priznanj, trepljanja po hrbtu in podobnega. Vedno - od prve študentske objave v Dnevniku  - sem cenil in spoštoval in želel samo eno: da bralci (bil pa sem tudi malo radijski in televizijski človek) moje objave sprejmejo! Ta sreča pa me je doletela na začetku in me še danes.

Ponos na mojo trmo in našo Trmo je osebna stvar. Dojemanje Trme pa je stvar vseh, ki jo berete. Nikomur nisem nikdar predpisoval dojemanja tistega kar napišem in zato je moje življenjsko delo - kar Trma nesporno je - predvsem oseben odnos do ljudi in sveta. Vesel sem in bom, ker ga delite z mano. Česa bi si lahko kot novinar še želel?

Hvala slehernemu, ki je z dojemanjem mojih objav ta odnos podprl in mi dal energijo in moč. Pa dokler bo, bo...trmast sem!

Zgornje Bitnje, 6.9.2026