Davča, gorska vas in pokopališče stisnjeno ob cerkev. Spomenik z najelpšim napisom, ki me vedno znova presune s svojim sporočilom. Tam je nagrobnik mojega dedka, ki je padel kot borec maja 1945. Babica je ostala sama s šestimi otroki, moj oče je bil najstarejši in je še sam otrok moral prevzeti vlogo glave družine.
V Selški dolini so pred dobre tri četrt stoletja postavili spomenik, avtor je Jože Plečnik. V spomin na 19 talcev, ki so jih okupatorji ustrelili iz maščevanja zaradi napada partizanov na dva tovornjaka z nemškimi vojaki od katerih se jih sedem nikoli ni več vrnilo od koder so prišli. Na tem spomniku so našteti kraji in število žrtev med vojno- Davča je v samem vrhu, poleg Dražgoš....in posebnost, ki res presune: ostrešje tega spomenika tvorijo leseni koli ob katerih so umrli talci pod okupatorjevimi kroglami. Pomnik, da malo takih.
Danes praznujem nekaj kar me potrjuje. Državni praznik je to uradno, moj praznik je v tem, da držim v roki zastavo Prešernove brigade in to s ponosom. Ker je zame vedno veljalo samo eno načelo: kdor stopi z vojaškim škornjem na našo zemljo, je sovažnik in ga bomo pregnali. In smo ga 1945 in 1991 in ga bomo vedno. Tega ne moreš ukazati, tega se ne moreš naučiti, to imaš ali pa nimaš. Zato praznujem praznik, ki bi ga danes kdo tudi prečrtal, ga izničil. Težko zapišem, da je to demokracija, ker je to zanikanje mojega obstoja, našega obstoja. Nikdar niso bili enaki tisti, ki so z okupatorjem družno pobijali slovenske rojake in tisti, ki so se borili proti okupatorju od Davče in Selške doline do slehernega kotička te naše prelepe domovine. Ne pozabimo nikdar na izdajalce in njihovo prisego okupatorju sredi Ljubljane!
Novih generacij ni treba obremenjevati z vsem tem, a morajo vedeti za pravo stran. In ta je vedno samo ena in zanjo se odloči vsak sam. Izbrati jo, ni lahko. Ne v prelomnih trenutkih zase in za narod, ne vsak ljubi dan. Nikdar ne sprejemam teorij "novih zgodovinarjev in razlagalcev zgodovine" o tem, kdo se je boril za slovenski narod in njegovo preživetje. Tu se pri meni vse začne in konča - a brez ponovnih obračunov in oznak. To je naša zgodovina, dobra in slaba, lepa in grda, slavna in neslavna - ampak naša.
Moj dedek po materini strani je bil kot "oefar"zaprt v Begunjah in je z nohtom v zid spraskal poziv ženi, da ne obupa. Drugi je padel kot partizan. Nikdar nisem in ne bom dovolil, da bi bilo vse to zaman ali celo nič vredno. Vredno je tega, da lahko danes v Zgornjih Bitnjah ponosno praznujem!
Miran Šubic, ki vem, katera je prava stran!
27.4.2026 - na Dan upora proti okupatorju