Pot v novinarstvo me je seveda vodila preko srednje šole. Slovita kranjska gimnazija je bila zame huda preizkušnja, ker se "piflati" nisem ne znal, ne hotel. Slovenski jezik kot predmet sem vsa leta obvladoval takole: štirica ali petica za spis (odvisno koliko vejic in drugih ločil je manjkalo) in ustno krotovičenje s podatki o pesnikih in pisateljih. Profesor France Pibernik je bil tisti človek, ki se mi je po mnogočem zarezal v zavest in spomin. Do mene je bil pri ocenjevanju res pravičen, ker so mu bile moje vsebine "prostih spisov" očitno všeč, a preko moje površnosti in znanja slovnice pa ni mogel. Tako sva nekako vozila moj voz proti maturi in čez njo in za vedno je pustil pečat kot profesor, ki ni znal ali zmogel ali hotel vpiti nad nami dijaki, še manj se je odločal za kake kazni in vzgojne ukrepe. Ga je pa enkrat po svoje razjezil sošolec Matjaž, ki je imel pisavo kot bi kura tacala po papirju kar je seveda pri branju spisov profesorja jezilo. Morda ga je imel malo na piki, kaj vem. Lepega dne pa se je profesor ustavil pri klopi pred mano in še zdaj vidim kako se je zaradi klepetanja lotil mojega sošolca: segel je v notranji žep (bil je invalid skoraj brez prstov na eni roki) in vzel usnjeno denarnico. Iz nje je potegnil bankovec (dinarske vsote se ne spomnim več) in ga pokazal klepetavemu sošolcu kot - plačilo: "Je dovolj, da boš tiho!?" Moram zapisati, da je zaleglo bolj od kričanja in drugih oblik boja zoper klepetavost dijakov...

France Pibernik je kasneje vzbudil pozornost z odkrivanjem (belogardističnega, bodo rekli nekateri) pesnika Balantiča in lepega števila avtorjev, ki so pisali in ustvarjali v tujini. Meni je ostala v spominu tudi zgodba, kako mi je nekoč (bil sem dopisnik Dnevnika iz Kranja) pokazal svojo človeško veličino ob "prisilni" upokojitvi. Razred kjer je bil razrednik je (skupaj dijaki in starši) naslovil na ravnatelja prošnjo, da Pibernik njihov razred pospremi do mature. Če je bil Pibernik politično na desni strani, ne vem. Vsekakor strankarske ni druge politike ni poosebljal, z disidentskim pisanjem pa je vsekakor bil politično nasproti ravnatelju, ki je bil kajpak "na liniji" kot se je reklo za partijske kadre. Prošnja dijakov in staršev ni obveljala in, ko je profesor prišel domov, ga je čakala pošta o upokojitvi. Maščevanje? Politične igre? Ali preprosto nizkotnost tistega, ki je imel moč? Ko sem potrkal pri bivšem profesorju kot novinar, me je lepo sprejel in potrdil zgodbo, da so ga upokojili na "njegovi" gimnaziji na čuden način. Presenetil pa me je, ko je dejal trdno in odločno, da javne obravnave tega noče in ne potrebuje. Preprosto povedano: moj profesor slovenskega jezika je bil nad tem in je še enkrat več potrdil, da je moralna avtoriteta, ustvarjalec in še kaj kar nam mnogim ni dano. Neizmerno sem ga spoštoval in prav je, da je postal častni občan Kranja o katerem je pisal in kjer je večino svojega življenja preživel. Srečeval sem ga, ko je kljub visoki starosti z značilno držo hodil po svojih poteh po Kranju in njegovi sprehodi so bili zaščitni znak tega mesta. Včasih sva v kavarni Brioni tudi kaj poklepetala, vedno sem mu kazal pristno občudovanje in tudi spoštovanje. Esejist, pisatelj in pesnik in publiciist, raziskovalec da malo takih oziroma nesporno edini tak v našem okolju je bil moj profesor iz gimnazijskih časov. Ko je odšel, sem čisto na svojo pest želel to spoštovanje spremeniti v počastitev tega enkratnega človeka, literata...Boste prebrali, kako sem opravil s tem in kako sem z gnusom sprejel dejstvo, da Franceta ne marajo.