Kot dopisnik z Gorenjske sem skozi desetletja trčil na spremembe tako pri vsebini kot obliki poklica in opravljanja dela dopisnika "na terenu", a nekaj se ni spremenilo: človeške usode so se te morale dotakniti. Cinizem je tudi meni lahko okvir ali način obrambe, a srečanje z vsem v novinarskem pokllcu te ne more pustiti neprizadetega. In me ni.
Srečal sem se s smrtjo drugih, največkrat v prometu. Bil je čas, ko so me policisti budli sredi noči ali kadarkoli: poročanje o nesrečah naj bi bila preventiva, da bi ljudje videli tragične posledice. Nikoli ne bom pozabil nesmiselnih smrti ljudi, ki so ugasnili v pločevini. Bodisi tistih mladih športnikov v grozljivi prometni nesreči ali pa ženske, ki je v jutranji poledici naletela na rob prikolice tovornjaka. In bil je vedno delček sekunde. Ni šlo zato, kdo je kriv, to ugotavljajo drugi. Šlo je za prenehanje življenj kar sem pač beležil z neko rutino: zgodilo se je tako in tako...Čustva so seveda o(b)stala in ne bom pozabil tudi bolj tragičnih dogodkov: smrt ženske med plavanjem in posledično sodni postopek....ali pa streljanje v gorah na kmetiji kjer sem nekoč naredil reportažo o lepem življenju...Veliko je bilo tega in dogodki so bili tako različni, da so zaradi morbidne pestrosti slikali smrt v vseh podobah prenehanja. Se spomnim družine kjer so na kraju smrtne nesreče objokovali psa, a je umrl tudi eden od svojcev...
Morda je trapasto, da vse to kličem v spomin. Novinar mrhovinar - stara zmerljivka. Poročati sem moral, kaj hočem. Danes je vse drugače, policija ne kliče več sredi noči kot včasih. Človekove pravice in medijske zakonitosti so ubrale drugačno pot. Mislim, da je tako prav, ker novinarjevo srečanje z usodami ne potrebuje teh smrti ljudi, ki jih je upihnilo naključje, drobna napaka...Spomnim se tujcev, ki sta zimskih razmerha odšla v gore in eden je umrl, drugega so rešili. Ko sem ga obiskal po nesreči v bolnišnici (danes to ni več mogoče), ni vedel za smrt drugega. Nisem imel ne moči, ne poguma, da bi mu to povedal jaz. Niti ni bila to moja naloga ali vloga. In takih okoliščin se mi po glavi še vedno plete nešteto.
Morda pa to pomeni, da novinar ohrani tudi pod hrapavo površino neko mehkobo. Poročanje o smrti je verjetno najbolj mučen del poklica. A ko v dnevnem ritmu pišeš poročilo o tragični smrti, hlastaš za roki in iščeš prave besede. Smrti pa se kot usedlina nalagajo. Še danes se zalotim, da kje med vožnjo rečem: "Aja, tu pa je bila tista tragedija..." Čas celi rane, daleč je že vse to. Danes bi se rad opravičil vsem, ki jih je moje pisanje ob njihovi izgubi kakorkoli prizadelo: nikdar ni bilo kake namere...le morda pomanjkanje neke empatije, sočutja. Morda zato ne morem pozabiti mnogih srečanj s smrtjo drugih ljudi. Med njimi so bili tudi poznani, skoraj bližnji. Verjetno jih tudi brez brskanja po spominih nosim v sebi in s sabo.
Novinarstvo je preizkušnja. In izkušnja. In je zagotovo več kot le poklic. Ni pa nobeno poslanstvo: je le delo kot vsako drugo. Z morda več pastmi. Nekaj pa je zagotovo res, vsaj zame: ob vseh tisočih objavah, ob vseh tisočih zgdodbah je ostalo bistveno tisto, česar nisem napisal. Fragmenti srečanj s smrtjo so se mi morda nekoč na avtocesti zavrteli pred očmi, ko sem sam zakrivil prometno nesrečo kjer je sicer "trpela" le pločevina, a okoliščine so bile take, da sem lahko tiste septemberske noči rekel sam sebi: "Danes si se znova rodil!"