Ko sem prvič plaho zakorakal na Tavčarjevo 17, sem bil študent. Ko sem dokončno odšel (in se potem včasih še vrnil), sem bil diplomiran novinar, zaposlen pri Dnevniku. Vmes so bila najlepša leta moje poklicne kariere. In dolgujem spomin gospodu Emilu, sivolasemu receptorju radijske hiše, ki je bil silno strog na pogled. S težavami pri hoji in značilnim videzom pomembnosti mi je pred očmi kot bi ga pozdravil včeraj. On je urejal "promet" z gosti, ki so prihajali v sprejemnico, on te je opomnil, če nisi imel izkaznice/dovolilnice. Božo pa je bil nekakšen ljubljenec zaposlenih, silno vesel in radoživ: njegovi vici so bili legendarni, ker se jim je gromko smejal najraje kar sam. Ljudje na radiu, ljudje v etru so ljudje brez obrazov, razpoznavni po glasu. Ne vsi: mnogi tudi po slogu govora. Sam sem sodil med slednje, če sem bil prepoznaven - "čvekač"! To je bilo takrat slabšalno, ker je dejansko samo Val 202 to omogočal, radio je bil "uraden" medij s šolanimi govorci. Seveda pa tu ne gre pozabiti nespornih legend /naštejem tiste v mojem času/: globok glas Vilija Vodopivca, prvega med napovedovalci Jerneja Pikla, vodilnih radijskih primadon Nataše Dolenc, "naše" Ajde Kalan, šarmantne Milanke Bavcon in kdo bi jih vse naštel. Kot sem že zapisal, so bili na radiu odnosi mnogo bolj prisrčni kot pri mlajši sestrici televiziji. Meni je bilo normalno, če me je kar na hodniku spoštljivo, a odločno kaj popravila Nataša Dolenc: "Ja, miran, včeraj ste pa rekli...to ne gre..." Značilnost gorenjščine je kajpak "šecto" namesto "šeststo" in tako dalje. V odličnem odnosu sem bil tudi s tehniki, Srečko Katona je še danes aktiven, mnogih ni več - Slavko Šetina je bilo mojster prenosov in poseben človek, omenil sem že Zorana Crnkovića, ki je odšel nedavno. Nekakšna simbioza je bila takrat med nami in celo "honorarci" ali danes prekarci so bli hitro sprejeti v ta konglomerat različnosti. Kako tudi ne, nekateri so pri tem statusu vztrajali dolga leta in šele kasneje spoznali, da bo "penzjon" potem nižji....Prav zaradi tega sem sam tako rad vstopil v avlo in seveda v okoliške "ustanove": Banglo, Žito, Turista in kar je bilo vedno polnih lokalov kjer pa so primat držali člani glasbene in športne redakcije. Povsod tam si moral biti neprestano na preži, ker so pripombe in opombe deževale serijsko. Če nisi imel debele kože, nisi hodil tja: toliko cinizma in obenem retorične spretnosti in po domače "zajebancije" nisem doživel nikoli več. Neskromno si upam dodati, da sem tudi po tej plati sodil v eter in vse kar se je dogajalo. Jezik sem imel (pre)dolg od nekdaj in ga imam verjetno še. Prav to pa mi je koristilo pri priznavanju nastopanja v živo. Radio vse prenese - le tišine ne. Kakšne obraze so naredili tehniki, če so ugotovili,da "ne gre nič ven" kar je pomenilo, da poslušalci poslušajo - tišino. Za nas, ki smo bili prisotni ob mikrofonih pa je veljalo, da je molk "smrtna obsodba" za nastopanje v živo. Ne spomnim se, da bi me kdo utišal, presenečenj pa ni manjkalo. Ljudje, ki so prišli v studio se kdaj pa kdaj preprosto niso zavedali "v živo" dogajanja. In se spomnim, kako sem zazijal, ko je nekdo na moje vprašanje začel lepo odpirati torbo in iskati po njej nek papir - v živo in molče, jasno. Pa sem "bluzil" kar sem vedel in znal in mu z očmi in rokami kazal, naj vendarle spregovori. Ko pa sem nekoč za nedeljskega gosta izbral in gostil enega slavnih hokejistov z Gorenjske, so mi zlobno rekli iz športne redakcije: "Veliko veš o njem...", ker skoraj ni odgovoril v stavku, le z da in ne (kar je krivda spraševalca...) in sem potem trosil podatke "v njegovem imenu" - seveda v živo. Tišine pa le ni bilo in zato se še zdanes zdrznem, če poslušam radio in nastopi tisti premor, ki nam je včasih pognal kriv glavo ali kurji polt ali...Lahko še zapišem, da mi je radio pisan na kožo in čeprav se tam nisem zaposlil, ga smatram za medij moje mladosti v najbolj slavnem času Vala 202...Zelo sem cenil mojstre, ki so radio dejansko naredili za medij vse Slovenije - Marjan Kralj z nedeljskimi večeri, Franci Pavšer in Mirko Strehovec s športom in tako dalje, veliko jih je bilo. V mojem času so bili "zvezde etra" tudi Silvo Teršek s svojimi sobotnimi popoldnevi, a tudi novinarji informativnih oddaj. Skušam si jih naslikati pred sabo, ker je radio pomenil neko anonimnost, a tudi skrivališče: ni bilo odločilno, kakšen si na videz, kako si oblečen in tako naprej. Izdal te je glas in zgodilo se mi je, da sem ob 13h začel popoldansko valovanje pa me je čez četrt ure kdo poklical in se pridušal, naj utihnem ali sem zaslišal pohvalo....nikdar pa tega nisem jemal kot končno sodbo: ali sem všečen ali ne!? Vsem ne moreš ugajati, kajne? In zato sem novinarstvo ipd. zdavnaj odnehal jemati kot poslanstvo in posebno početje. Kot vsakomur pa mi je pohvala godila, kritika pa - kaj bi si lagali - prizadela. Trmast kot sem, še vztrajam.