Ko sem postajal "Valovec" sem hitro spoznal, da je treba imeti trdo kožo in hiter jezik. No, to sem od nekdaj imel. In če mi je pikra tajnica Oli rekla, da naj vstanem, ko sem kaj govoril, nisem bil užaljen (seveda sem že stal...razlike pa velike ni). Nasprotno: samoironija, ironija, cinizem so bile discpline, ki so takrat krasile radijsko hišo od vrha do tal. Zmagovalci so bili zopet v športni in glasbeni redakciji, na Valu 202 pa so bile legendarne potegavščine.

Tako je mlad honorarni sodelavec kar cvetel, ko so mu odobrili popoldansko oddajo v soboto: predstavitve oskrbnikov planinskih koč! Ko je v ponedeljek prišel v redakcijo, ga je pričakal eden starejših kolegov (zelo znan novinar...) s takim pozdravom: "Tole bo pa hudič, so s Planinske zveze klicali. Popolnoma napačne sogovornike si izbral: ta je zapit, oni mali lump...ti pa njih v eter...." Ostali prisotni smo se zabavali: mladi nesojeni novinar (kasneje sem ga zasledil nekje na Filipinih v nekem misjonu...) pa je bil povsem iz sebe. Ko smo že hoteli razbremeniti avtorja oddaje, je stari novinarski maček rekel, da gremo prej še na kavo...Ko smo prišli nazaj pa šok za nas: mladi kolega se je že odpravil k direktorju radia, da bi branil svojo oddajo pred klicem takrat močne zveze in predsednika...Zdaj smo bili pa mi v šoku in komaj smo njemu in seveda direktorju radia pojasnili, da je bil vse hec...oddaja korektna, sogovorniki tudi...Ne vem, če nam je kdaj odpustil potegavščino....Vsaj zdaj nam naj jo!

Iz drugega testa pa je bil žal pokojni Marjan Jerman, ki je bil vsaj zame predvsem reporter. V tistih časih že umirajoče bivše države je želel narediti reportažo iz vojne luke Lora v Splitu. In je seveda pisal vojski...Čakal in čakal je na odgovor in nekega popoldneva je dežural na programu, ko sem ga poklical iz redakcije v pristni vojaški dikciji: "Halo, jel tamo ovaj Val 202?" Marjan je bil seveda pri telefonu in pojasnil sem mu, da ga kliče "armijska oblast, zastavnik...", da mu sporočim, da je obisk odobren za "slovenački radio, ali ima napomena". Marjana so bila sama ušesa, kaj si je vojska izmislila, ko sem rekel: "Može doći bilo tko, ali ovaj Herman ne može...." In on takoj glasen: "Mislite Jerman, nimamo Hermana..." In "zastavnik" rečem: "Tako je, on nikako ne može. Šaljemo sada i faks, javite mu!" Ni bilo pet minut, ko je čisto razpenjen Marjan pridrvel v redakcijo, da z urednikom Daretom Miličem uredi vse to: "Oni bodo meni prepovedali...!" je vpil in prepozno opazil, da se vsi smejimo na vsa usta. Jaz sem mu z "zastavnikovim glasom" rekele: "Pa Marjane možeš doći, problema nema..." Marjan je "zajebancijo" prenesel in cenil in tudi sam sodeloval.

Ko je kolegica na edino dvigalo obesila list "DVIGALO DELA" pa vse dopoldne nihče ni vstopil, vsi so šli po stopnicah, ko so od daleč videli obvestilo na dvigalu in bili prepričani, da piše ravno obratno oziroma tisto, kar je pisalo pogosto o "mrtvem" dvigalu. Izbral sem nekaj res nedolžnih hecoov iz mojega valovskega časa. A anekdote, ki še vedno nekje krožijo, so bile mnogo bolj popoprane...včasih res na meji, kot se reče. Moram zapisati: če tega ne bi bilo, ne bi upal trditi, da me je Val202 oziroma radio naučil marsičesa kot novinarja in kot človeka: sprejel sem eno življenjsko vodilo, ki mu skušam še slediti: ČE JEZIKAŠ O DRUGIH IN IMAŠ OSTER JEZIK, MORAŠ PRENESTI TUDI VSE TO NA SVOJ RAČUN... Verjemite mi, da jih ni bilo malo, ki tega niso nikoli sprejeli. Danes je s tem manj težav: ni več vzdušja, ki je bilo pogoj za to čemur sam rečem "sol življenja"...Škoda, a ne tožim za tistim časom. Lep in zanimiv pa je bil, to pa....