Trmator=trmast/29./: Novoletno jutro v Poljanski dolini in Ljubljani

Imam smolo, da se navežem na marsikaj. Tudi na radijski mikrofon sem se. Ko sem videl tisto zeleno lučku v studiu, sem izgubil večino treme in govoril. Enim sem bil tečen in odveč, drugim...ni pomembno. In ker sem bil mlad in sem si logično reševal življenjske probleme, sem potreboval tudi denar. Val 202 je kot nacionalni program bil dober plačnik. A ne "na lepe oči", bil je preglednik točk in točke so pomenile takratne dinarje...Zato sem seveda dvignil roko, ko je bilo treba prevzeti vodenje programa v nedeljo zjutraj. Ni bila navadna nedelja, bil je 1. januar, letnice tam v osemdesetih pa se res ne spomnim. Urnik ni bil natrpan, a redaktor je tam moral biti...Zjutraj, pred osmo.

Tistega Silvestrovega se pa dobro spomnim. S prijatelji smo silvestrovali v Poljanski dolini, v hribih pri prijazni družini. Bila nas je polna hiša, z domačimi smo skupaj dočakali Novo leto in kaj bi lagal: žejni smo bili kot je ponavadi žejna mlada generacija, ko malo popustijo zavore in je priložnost prava. Bilo nas je kar nekaj, vsi smo se poznali in v tej druščini sem nekoč spoznal svojo ženo...Nekateri smo bili res povezani in ko kdo odide za vedno zdaj, me pretrese. Veselo pričakovanje na Silvestrovo je imelo zame še eno posebnost: naslednje jutro sem moral v dolino. Kar zgodaj, ker nikoli ne veš, kaj te na cesti čaka. Sneg ni bil ovira, a vijugava cesta do tiste glavne v dolini in proti Škofji Loki mi je ostala v spominu. Zbudil sem se pravočasno, se izmuznil izpod tople pernice, zajtrkoval nisem in sedel sem v avto in - Val 202, prihajam.

"Na program" kot smo rekli, sem prišel pravočasno. Vožnjo samo pa sem še podoživljal, ker je bila res nekaj posebnega na novega leta dan. Prazne ceste, malo zvenenja v glavi, prisilna polna prisebnost in še kaj so bile okoliščine. Že takrat sem se spraševal, ali mi je tega treba pa honorar gor ali dol. Pa mi je bilo treba, novoletni Val 202 se je zgodil brez pretresov in mene je čakala enaka pot nazaj v Poljansko dolino, na Dolenjo Ravan. Srečno se je končalo in zvedel sem, da so zjutraj tisti, ki so že vstali, poslušali Val 202: ko sem se oglasil s pozdravom malo po osmi, so rekli: "Vse je v redu!"

Novinarstvo je čas brez ustaljenega delovnega ritma in urnika. Mnogokrat sem delal ponoči, na praznike, mnogokrat sem bil prost, ko je večina imela delovni dan. Tega se navadiš, to sprejmeš. Tistega januarskega jutra pa se spomnim še vedno kot bi bil včeraj....Eden bolj nenavadnih začetkov novega leta v mojem življenju, nesporno....