Tole je v mojem arhivu kot prva objava kakega teksta v Dnevniku. Ne vem več letnice, ne datuma - a si pomagam takole. Bilo je poleti, ker je bil takrat občinski praznik in bil sem "na praksi" kot se reče. Torej: po koncu prvega letnika "rdečega lemenata" kot je FSPN upal reči takrat moj pokojni gimnazijski razrednik Jože Ažman! Torej sem tole napisal - 1977!? Možno. S tem sem stopil na pot, ki še ni povsem končana. Dnevnik še berem, začel pa sem kot - raznašalec. Sa sem si našel delo, ki je trajalo do ene ure po končanem pouku v Gimnaziji. Ker sem raznašal časopis (Dnevnik je izhajal kot opoldnevnik...), sem po zaslugi žal pokojne Marije Mežek, ki je vodila kranjsko poslovalnico, zaprosil za štipendijo kot bodoči študent novinarstva in to je bila prelomnica. Kot študent sem imel odlično štipendijo in zato nisem nikdar med študijem "pavziral", ker bi jo izgubil. Študiral sem sproti, a me študij dejansko ni nikoli preveč zanimal. Moje ocene v indeksu s FSPN so "tako tako" - ampak za razliko od neštetih novinarjev - faliranih študentov, sem pridrgnil do diplome...In vmes? Vmes sem začel pisati in pisal in pisal do danes, ko ne znam nehati. Ko sem šel prvič v Ljubljano v redakcijo Dnevnika, sem bil samo provincialni pobič in nič več. Ne da me je bilo strah, ampak negotov sem pa bil. Takrat enkrat sem napisal tale veleumni prispevek in seveda domačim kazal objavo...

Prva, ki me je kot "vajenca" sprejela, je bila izkušena novinarka in res "gobčna" (naj mi vsakdo oprosti, ampak boljšega izraza zanjo ni...) Majda Žlender, ki je končala v razbitinah letala Inex Adrie na Korziki v najhujši nesreči slovenskih potnikov na letalih kadarkoli. Ko sem začel v "ljubljanski rubriki", me je najprej premerila nadvse kritično in rekla: "Kje imaš blok in svinčnik?" Ničesar nisem imel črne slike so se mi motale po glavi: zamočil prvi dan, prišel brez orodja...Ampak: to je bil star trik starih mačkov v novinarstvu - novinca malo prestrašiti in bo lažje z njim. Nato mi je dala mali blokec, navaden svinčnik in rekla: "Zdaj pa prinesi vsaj eno vest, kaj se dogaja..." Nisem vedel, kaj bi in kako bi: a snov oziroma zapis sem prinesel nekje izza Bežigrada kjer sem bil zaradi lokacije "faksa" vsaj malo doma. In ne vem, ali je bila nekajvrstična mojstrovina objavljena, niti ni pomembno. Tako sem začel v redakciji kjer so se mi dogajale čudne stvari. Nisem niti slutil, da je novinarska populacija tako drugačna ob drugih. Dve kasnejši kolegici sta me na hodniku pozdravljali naprej in ko sem ju potem vprašal, kaj je to pomenilo, sta se smejali: "Nikoli ne veš, kdo ti postane šef!" Cinično, porogljivo ali samo tipično za Dnevnikovo redakcijo, polno čudnih likov in osebkov? Ne vem, začel pa sem in nikdar odnehal do danes... A to je bilo šele "uvodno otipavanje" kot danes rečejo komentatorji tekem!