Slavohlepnost ima v novinarstvu različne podobe: mnogi bi dali vse ali vsaj veliko za pojavnost na malem ekranu, za časopisnega novinarja je verjetno prvi vrhunec kariere, ko ugleda svoj podpis (ali vsaj inicialke...) v časopisu. Takrat stopiš iz anonimnosti, tvoje delo je pač dobila ime in priimek. Na Trmi smo to posplaošili in seveda skladno z zakonom smo mi vsi "miranšubicodgovorniurednik". Brskal sem po spominu in našel shranjen "corpus delicti" oziroma prvi zapis - zelo vetjetno iz leta 1976 ali 1977, ko sem kot štipendist že tudi kaj objavil med poletno prakso...

Ko pa novinar uspe priti s svojim tekstom na prvo ali zadnjo stran, je to nov mejnik. Včasih je bilo to res nemogoče: najprej neuvrščeni, potem Beograd, nato Ljubljana....daleč je bil Kranj, lokalne zgodbe. Če pomislim: danes je še dlje, ko na zadnji strani Dnevnika berem nebuloze z dvora v Londonu, zgodb mojega okolja pa pač ne. Sam sem bil - to se moram pohvaliti - v nekem obdobju prav nadležen na zadnji strani (mnogi listajo časopis od zadaj naprej) s svojimi prispevki, zgodbami. Kar iskal sem jih, znal začiniti in ponuditi šefu centralne redakcije (ena najbolj odgovornih nalog pri časopisu), ki je z dobro in brano prvo in zadnjo stranjo "moral" privabiti bralca, da se je poglobil tudi v vse ostale. Časi so se spremenili z našo lastno državo: kar anenkrat so bile lokalne novice bolj cenjene, začela nas je zanimati Slovenija pa lastna občina, vas, ulica...Od nekdaj sem bil prepričan, da ljudje beremo časopis le, če se v njem najdemo. Se spomnim - na primer - Slovenca, ki je bil dobro podprt nov časopis pa je umrl brez boja: v njem nisem našel novice iz Kranja tedne dolgo. Pa zopet preskok: tudi zdaj jo težko...Žal.

Anekdota, ki mi bo pa vse življenje ostala, je s - prve strani. Ker sem bil dopisnik z Gorenjske, sem v Martuljku zagledal skikarja, ki je "štafelaj" v lepem dnevu postavil tako, da je slikal slovito skupino gora. Če dolgo nazaj novinarji nismo fotografirali in so to opravili naši kolegi fotoreporterji, je kasneje veljalo, da mso vsi dobili fotoaparate za manj zahtevne dnevne zabeležke. Stopil sem za slikarja in ujel njega in gore in...Poslal sem posnetek v redakcijo in lepega dne - še preden sem videl izvod svežega časnika - dobim klic, na drugi strani pa takratni šef foto oddelka, zdaj upokojeni mojster fotografije Nace Bizilj. Znan je bil po iskrivosti, tudi pikrost je premogel: "A tako gre zdaj to? Zdaj si se pa odločil, da po mojem kruhu segaš!"" Debelo sem gledal ob poslušanju teh stavkov, Nace pa bi je v svojem slogu razkril, da sem prvič naredil fotografijo za prvo stran Dnevnika (slikar pa Martuljkova skupina pa....)! Pohvalil me je po svoje, češ: zdaj pa že novinarji lahko s fotografijami tekmujejo s "profiji"....Smejala sva se, sam sem takoj poiskal svež časopis in videl dokaj veliko fotografijo na naslovnici. Zogdb in najav zgodb je bilo na zadnji in tudi prvi pri meni dovolj, fotografija pa je bila ta prva. Zmagala pa je tista (celo urednik ni sprva verjal, da jo imam...), ko sta na Bledu "incognito" igrala golf za javnost skregana Janez Bohorič, Sava, in Janez Janša kot predsednik vlade. To pa štejem za svojo najboljšo fotografijo, ker presenečenja, ko sta me zgagledala pač ne bom pozabil. In je šla na prvo stran, jasno...

Moje delo je bilo in je javno. Javnosti izpostavljam druge. Nikdar nisem bil in nisem, če me kdo javno izpostavi, kritizira. Ni jih malo. Zgrozil sem se, če je kdo z mano skušal obračunati ali pa še skuša - na osebni ravni. Če ni pomembno, kaj je zapisano, ampa kdo je kaj zapisal. Če moje zgodbe berejo ljudje "med vrsticami" in mi pripisujejo kar se jim pač zdi. To pa je nizkotna plat odnosa do novinarjevega dela: popljuvati njega, da bo njegova objava "manj vredna"!? No,kot "trmator" sem tega deležen vsakodnevno in zato vedno računam na zdrav razum tistih, ki to berejo. Ker na razum tistih, ki se skušajo skriti za demagogijo, za sprenevedanjem pač ne računam....Novinar torej dnevno vidi svoj izdelek. In če ga ni rokodelca, ki vedno naredi vse dobro in odlično, ga ni novinarja, ki bi ne delal napak. Ko sem si to sam priznal in sem sposoben priznati drugim, sem "pokril" prvo in zadnjo stran in podpis pod objavljenim z občutkom, da sem dojel bistvo poklica, ki ga opravljam že bolj ali manj intenzivno preko 40 let....

Miran Šubic, ki objavljam na vseh straneh o vseh ljudeh in rečeh....