Iz domačega okolja je najtežje ali najlažje poročati. Dogodki in posledično novice so "pred nosom", obenem pa se lahko zameriš marsikomu, če se znajde v časopisu. Kot novi dopisnik /staro gardo so tvorili Peter Colnar, Lado Stružnik, Vlasta Felc, Metka Sosič in četica z Gorenjskega glasa.../ sem bil med kolegi hitro spoznan za "neprilagojenega": nisem pretirano iskal nasvetov, še manj spoštoval navodila, obdržal sem svoje napake in vrline (če jih je kaj...) kar me je iz te druščine hitro izločilo kot "garjavo ovco" - pa se z res nekaj izjemami nisem nikdar z nikomur kregal. Sem pa občudoval - na primer - mojega poklicnega sotrudnika, ki je bil mojster v "predelavi" gradiv. Iz suhoparne latovščine je luščil članke, ki sem jih potem bral v časopisu in sem lahko samo ploskal: sedel je za mizo, iz svežnja listov z občine ipd. jemal papirje in potem na pisalnem stroju mojstrsko zadevo spremenil v "prebavljive" objave....

Sam sem bil vedno drugega kova. Definicija pa zadeva zgoraj omenjenega. Novinar dopisnik ima vedno dve izbiri: desno je kup gradiv s katerim ga zalagajo občine pa vsi ostali, levo je prazna miza. Tam pa so novice in dogodki, ki niso "rutina". Malo jih je treba poiskati, se sam domisliti česa, brskati in izbrskati zanimivosti o katerih jutri ne bodo poročali vsi. In tu sem (z)gradil svoj novinarski "jaz": pa čeprav ni (bil) dosti vreden, sem hitro doživel povratno reakcijo: odziv bralcev, celo šefov. Seveda je bolj udobno predelavati uradna sporočila in se odzivati na vabila in potem poročati o tem, kaj si tam slišal in videl. Nikoli me to ni preveč zanimalo, po naravi sem površnež in zato dodatno nisem videl v govorancah ipd. velike snovi za veliki članek. Ravno obratno: še danes mi gre to malo na živce, ko nekdo novinarsko konferenco spremeni v egotrip kaj vse zmore, kaj vse je naredil, kaj vse še bo...

Zato sem bil pač tudi trn v peti "stari gardi", ki je mladega novinarja že tako sprejela z dvomom. Ko nisem bil del njihovih druženj, razlage dogodkov ipd., sem se izločil iz srenje veterank in veteranov. Nikdar pa nisem presojal njihovega dela: vsak po svoje počne kar misli, da je dobro in prav. Mogoče je bila kriva mladost in novinarski firbec, ki sem ga premogel v izobilju. In se je zgodilo kar samo po sebi, da sem si ustvaril mrežo, ki je za novinarja silno pomembna: ljudje so me sami obveščali o tem in onem. Potem je treba /kot pri kupu gradiva na mizi/ narediti selekcijo in ... učinki so bili v tem, da sem objavljal veliko. Celo preveč, če pogledam analitično nazaj. Pri Dnevniku sem bil med najbolj "produktivnimi" pa to seveda ni pomenilo kakovosti.

Se je pa zgodila tudi nagrada v obliki zaupanja šefov. Z enim od njih se zdaj kdaj pa kdaj še najdeva in klepetava in obujava spomine. Bilo je ob grozljivem umoru na Gorenjskem, v družinskem krogu, jasno. Takratni šef policije Jaka Demšar je imel posluh za potrebe in želje sedme sile, odpeljali smo se na kraj v hribovit del Gorenjske, bil je izjemen dogodek. Ko sem poklical v redakcijo, kaj lahko pošljem, je šef centralne redakcije ustavil že precej izdelan časopis (prva, zadnja stran) in dejal: "Če boš poslal do te in te ure, bomo čakali. Ampak saj veš: te bo čakala redakcija in tiskarna...da bo jutri v cajtengu!" In je bilo. Res sem tisti časopis vsel v roke z vznemirjenjem: lokalni novinar je poskrbel za udarno objavo, seveda s polnim posluhom urednika, ki je podaljšal delovni dan vsem....To je bilo zame pravo delo dopisnika, pravi občutek urednika...in to se ni dogajalo ravno pogosto....žal.

PS

Dnevnik sem pisal od 1981 do 2019. Vmes sem že ustanovil Trma.si. Nikdar - v času moje redne zaposlitve - nisem dal prednost Trmi, vedno Dnevniku. Zato sem imel pred šefi, ki so za Trmo vedeli, mir. Potem pa se je pojavil župan Kranja, ki je imel vpliv pri mojih šefih. In se je začelo drugačno obdobje: dobil bi brco iz službe, če ne bi Trme za nekaj let "uspaval". Čeprav npr. pet let ni motila nikogar, ker vsega pač v Dnevniku nisem mogel objaviti, se je potem začela drugačna igra. Uredniški lisjak je na ta način pač izvajal dogovorjeni pritisk in sam sem odšel z Dnevnika, ko sem našel ustrezen izhod. Danes je Trma.si za Dnevnik pač pojem v tem okolju. O tem ni dvoma. In tudi to je dokaz, da sem od nekdaj znal in hotel pisati o ljudeh, z ljudmi, za ljudi. Lahko vzamete kot frazo, a je res.