Na začetku je bilo bolj idilično: v soscializmu je bilo novinarstvo na lokalni ravi "okopavanje vrtička". Sam sem sicer od leta 1986 naprej neprestano (stalno ali občasno) doživljal grožnje, ker sem o nečem pisal - pa naj ne bi (smel). Na vrhu te lestvice dajem nodkrite kriminalce 2013 (je bilo sporočilo v tujem jeziku le maska za dejanske storilce?), ki so mi skušali zažgati dom, stregli vsej družini po življenju.

Tole sem uro po napadu in požigu in... prejel kot grožnjo. Seznanil sem policijo. Do danes - nič. Pa nikogar ne obsojam in zaradi tega dejanja se niso zganili niti v stanovskem društvu, nisem nastopal v javnosti kot "žrtev". Bil je to eden najbolj resnih napadov na slovenske novinarje po osamosvojitvi. Ni bilo in nikoli ne bo prijetno. Zato se seveda spomnim Henrika Peternelja, predsednika IS SO Kranj, ki me je "ustavljal" pri pisanju pred skoraj točno 40 leti....A je bilo tudi drugačnih groženj veliko: bile so tudi smešne, neresne, tudi jajca so metali v pročelje ipd. Marsikdo reče: prav mu je - kaj pa se vtika in piše....Tudi možna reakcija, ni kaj. Katera grožnja pa se mi je nasploh vtisnila v spomin? Zanimivo: ni bila ne nasilna, niti politična....bila je iz domače hiše, od mojega šefa "lisjaka vseh lisjakov". Ker sem res ostro pisal po porabah javnega denarja iz kranjske mestne blagajne, me je lepega dne (udeležil se je dogodka kjer je kranjski župan prodajal "svoj triler film") povabil na kavo. Kar zvečer. In mi je povsem odkrito povedal, kaj naj bi mu povedal isti župan: da sem kupljen in podkupljen, da....Marsikaj sem slišal. In nisem se branil: braniti bi me moral on, če se bi mu zdelo vredno. Pa me ni: nasprotno! Skušal mi je nadeti vajeti v redakciji, ker so se moje novinarske napake (priznam površnost in še marsikaj) pač dvigale do neba, vrlin pa ni bilo. Hodil je po meni dobesedno s kritikami in pozival na profesionalnost kar mi je šlo res na bruhanje... Nato je na koncu tistega pogovora terjal, da naredim "pogovor z županom" kar je bila ortosocialistična navada lizanja riti politiki ipd. močnim ljudem. Ni prišlo do tega, k sreči. Takrat sem dojel, da v lastni hiši nimam nobene podpore oziroma, da imam močne sovražnike in zato sem začel načrtovati odhod. Nikdar več nisem srečal lisjaka v uredniški koži, izognil sem se mu celo na cesti. Je eden od ljudi, ki mu ne bi dal roke nikdar.

Ampak: to so osebna videnja in občutki. Nekaj je zanesljivo res in je mogoče preveriti: njegove grožnje sem vzel resno. Vedel sem, da me lahko iz službe vrže in mi je enkrat celo pojasnil, kako bo to storil. Umazano, res poniglavo in nizkotno. Teh groženj sem se bolj ustrašil kot ognja v lastni hiši. Kot kriminalcev, ki so mi grozili. Kot primitivcev, ki so....No, saj ni važno. Zakaj? Zato, ker sem dojel pravo nevarnost, leta 1986 pa sem bil za to premlad, preveč vzneseno korajžen.

Ko to pišem, se ponovno zavedam, da so bile to večinoma posledice mojega pisanja. Kot so danes na podoben način neki drugi oblastniki sklenili, da me uničijo. Na drug način, a vendar. Ko sem zapustil Dnevnik točno na datum kot sem se zaposlil (1.4.1981 do 1.4.2019 ), sem nesporno zmagal. Ja, kakšen evro zaradi izpadle odpravnine je bil manj v žepu, a vsega se ćisto zares z denarjem ne da meriti. Zmaga je bila zmaga osebne svobode in tudi trme, če hočete. Veste: v tej gorenjski novinarski mlakuži vsa ta leta nisem naletel na kaj podobnega. Zato, ker se imam za tako posebnega? Ne, zato, ker grožnje zaležejo ali pa ne. In meni niso zalegle. Ne morem verjeti, da sem si upal zapisati kar sem mislil (ne vedno, tudi sam imam šibke točke) in šele potem pomislil, kdo se mi bo maščeval....

Zdaj se soočam z zgodbo, ki je ena zgodb mojega življenja, ki jo še želim nekoč povedati, zapisati. Je osebna, bolj kot ne. Je vseslovenska in odmevna. A tudi zelo moja ali pa naša, če hočete. Upam, da se bo razpletla čim prej. Takrat bom dokončno prepričan, da sem si olajšal dušo. In povedal še nekaj, česar še nisem. A čas teče za vse. Zato zadnja zgodba še ni zapisana in ne vem, kdaj bo.