Včasih so bile reportaže. V sliki in besedi smo predstavljali marsikaj in marsikoga. Tega ni znal vsak, ker je v našem cehu veliko tistih, ki so mojstri "obdelave podatkov" in analitiki, zopet drugi pa imajo (s)pisateljsko žilico in občutek. Neskromno se štejem med slednje, a so to prepoznali bolj moji šefi kot jaz sam. Zato sem včasih dobil preprosto nalogo: fotoreporter se je pripeljal iz Ljubljane - pa sva šla. Na Gorenjsko, običajno - a ne nujno. Idejo za reportažo sem vedno imel v sebi - ne eno, dve, tri...In se me je pri Dnevniku v tistem času prijel (omejen) sloves, da znam pisati, da ljudje berejo. To mi je bilo, kaj bi skrival, v zadovoljstvo, ker sem - tudi to je res še zdaj - hotel biti všečen = bran. Ker se za plačo nisem ravno vneto boril, za sprejem pri bralcih pa vedno. In je kar šlo...

Studorci so posebni, Bohinjci so posebni. Pa je nastala reportaža. Ena od mnogih. Intimno sem se skušal najbolje odrezati, ko sem "portretiral" Davčo od koder sem doma. Studorja kot sva ga takrat ujela s Tomažem Skaletom seveda ni več, reportaž pa v medijih (zlasti tiskanih) tudi ne. Saj so, a drugačne. Moje so bile vedno čustvene, vedno osebne. Nikdar nisem nečesa le "obdelal", vedno sem dodal svoj vtis. In Studor je za bil priložnost. Hiša kjer je bil še kotlič nad ognjiščem za vsakdanjo kuho pa mi bo ostala za vedno v spominu in novinarski podzavesti: nekaj posebnega ....

Reportaž sem napisal veliko. Niso bile vse za "Pulitzerjevo nagrado", a zdi se mi, da sem živel svoje novinarsko samostojno življenje prav skozi to zvrst. Ker sem znal biti "spisatelj", ker sem (in s tem se še uopam hvaliti) znal tudi prisluhniti ljudem, govoriti z ljudmi. To pa je bogastvo, ki ga imaš in nimaš in pri reportažah res prav pride: ljudje ti morajo kaj povedati, če ne je reportaža lahko presneto suhoparna zadeva. Zanimivo: za najboljšo štejem tisto o vasi Zgornje Danje in pošteno zapišem, zakaj. Zaradi fotografij Tomaža Skaleta, ki je kot slikar naslikal vas, ki je najvišje ležeča v Sloveniji in takrat skoraj umrla. Še kdaj sem šel tja na sprehod, vedno znova očaran in začaran nad to kraljico med vasmi. Davča pa Studor pa Kokra pa...kar nekaj reportaž sem namenil tistim vasem, ki so tako ali drugače bile in so še posebne. Seveda z ljudmi v njih, to je zelo pomembno.

Danes je ta zavrst drugačna, če sploh še je. Vsi smo novinarji s telefoni, sledilne naprave nas pripeljejo v najbolj skrite kotičke, komunikacije kraljuejo svetu. Meni pa se včasih še stoži po vaseh, ki sem jim potem v časopisu skušal pričarati utrip in življenje in...Dobro je, da sem včasih svoje tekste (še en davek novinarski mladosti in malo tudi nečimrnosti...) dajal v mapo, ohranili so se. Zdaj rumen papir primem in...že sem ves ganjen, ves mehak in ranljiv. Starost prinese svoje, kajne?

Novinarstvo je čudna zmes vsega. Zame je bilo vedno čisto preprosta zadeva, nikdar nisem videl posebnega poslanstva ipd. navlake. V tem poklicu sem užival najbolj takrat, ko sem kolovratil okoli s čudovitimi ljudmi - Marjan Ciglič je bil moj mentor in novinarski ata, Tomaž Skale moj sopotnik pri Dnenviku (in še vztraja), nekoč sva se imela čudovito v Bosni z Jožetom Suhadolnikom, da o Nacetu Bizilju in drugih z Dnevnika ne pišem: reportaža je uspela, če sta sodelovala novinar in fotoreporter. Tekst in fotografija kot celota. Kje je že to...ampak: na svoje reportaže sem večinoma ponosen. Za veliko večino sem dal pobudo, zamisel sam. Tudi pri tem se novinarji ločimo: eni vsak dan sproti razmišljajo, kaj bodo napisali .... jaz nisem nikoli. Kar zgodilo se je kot tole tukaj in zdaj.