Priznam, da se kdaj pa kaj sam sebi čudim, česa vsega sem se lotil. Gorenjska mi ni bila nikoli okvir, izhodišče pa. In sem tako kot "navaden dopisnik" dvakrat videl Avstralijo, enkrat sem bil celo scenarist filma o Dupanu Mravljetu. Znani ultra maratonec pa je "kriv" za obisk Grčije kjer sem videl mučenje oziroma tek med Atenami in Šparto (en dan), v Kolaku pri Mlebournu v Avstraliji sem spremljal še bolj čudno preizkušnjo (tek v krogu po parku, pet ali šest dni brez prestanka kdor zmore...) in potem še tek od Sydneya do Melbourna kjer smo snemali film za RTV Slovenijo. Navadno sem za vse to vzel dopust, Dnevnik mi ni nikdar plačeval "izletov", izjema je le - Koreja. Tam sem poročal s SP v nogometu - pa ne o fuzbalu ampak zanimivostih ob njem. Potovanje sem si plačal tako, da sem napisal knjigo Slovenija je šla naprej, za Dnevnik pa bil še posebni poročevalec. Nepozabno! Mislim, da mi moja časopisna hiša ni plačala oziroma me napotila na nobeno službeno pot v vseh 40 letih, če odštejem poročanje (zopet o zakulisju kot radi rečemo) z ZOI v Sarajevu 1984. Pa se moram popraviti: sprejeli so tudi idejo za reportažo "pet let po igrah", ki je bila zanimiva po tem, da marsičesa sploh več ni bilo (po progi za bob si se lahko spustil po zračnici in podobno). In led in hokej? "Nismo mi za to, veš," mi je dejal zaposleni v dvorani Zetra. Nepozabno, vsekakor.

Omejitev res nisem imel in iznajdljiv sem tudi bil. Iskal sem različne bližnjice do tega, da sem pač odšel v tujino (priznam: tudi povabili so me in takrat je bilo to dokaj normalno, danes je hitro koruptivno). Kranjsko podjetje me je povabilo v Amsterdam na neko konferenco za par dni - pa sem šel. Najbolj hecna zadeva pa je bil obisk ZDA /Akron, Ohio/ kjer smo bili s skupino novinarjev, da smo videli in dojeli, kdo kupuje gumarsko Savo. Posredno sem dal idejo zopet jaz, potovanje pa je bilo za mnoge druge prvo srečanje z ZDA in njihovim slogom življenja. V Akronu so nam pokazali "sobo za makete" kjer so bile že postavljene lesene makete vsega kar so pokupili in zgradili: "Tole tu je še prazno, tu bo Sava!" so nam rekli v Goodyearu. Hecno je bilo, ko smo bili gostje na bejzbol tekmi in so kolegice "dol padle", ko sem jim povedal, da zadeva traja lahko ure in ure...K sreči smo bili seveda v loži velikega podjetja - ni da ni! Pa smo prestali tudi to....

Nikdar pa se nisem rad hvalil kje vse sem bil in kako fino je tam. Zasebno sem tudi kar precej sveta obredel, marsikatero pot pa dolgujem prijatelju B., ki me je vabil na dogodke od Chicaga v ZDA do Budimpešte...Lahko si priznam, da sem torej videl svet in hodil z odprtimi očmi. Nikdar me ni pretental morebitni zunanji videz in še kot študent sem (po zaslugi Vala 202 in šefa Dareta) videl New York in nastal je tale zapis. Bistvo: na pločniku je negibno ležal človek, brezdomec verjetno. Mirno so ljudje hodili mimo njega in preko njega, zmenil se ni nihče. Potem se je nekdo - pred mano ob čakanju na avtobus za na letališče - na Manhattnu sklonil in sem pomislil, da ga zanima kaj je z ležečim....Pa je imel oči za nekaj drugega: kovance za 10 centov je zagledal in pobral....Človeka pač ne!

Pa sem to objavil v Nedeljcu kjer sem sicer gostoval kot novinar Dnevnika, oba časopisa sta bila in sta iz iste hiše. Desetletja nazaj objavljeno in zapisano in doživeto pa trdim: danes bi se kaj lahko zgodilo enako. Tak je ta naš svet in kot zapisano: sprejemal sem ga z odprtimi očmi, mnogokrat kaj zapisal in objavil in tako združil svoje "neuradne" obiske tujine s svojim poklicem. Če si novinar, si to za vedno in o tem sem pa prepričan. Čudno ali ne: pri 67 letih še vedno razmišljam "novinarsko pokvarjeno": vsak dogodek gledam s temi očmi, v mislih že pišem o tem, iščem posebnosti, zanimivosti. Zato se je zgodilo, da tudi dokaj bližnji niso ravno uživali v moji družbi ob občutku, da se lahko kaj najde potem v časopisu. Primer iz Južne Koreje je posebne vrste. Potovali smo skupaj s skupino iz Zasavja, bili so res super fantje in še zabavni. In sem seveda napisal kaj tudi o njihovih peripetijah (brez imen in priimkov ipd.) in je v avtobusu na glas potem eden pripovedoval: "Govoril sem z ženo..." in nadaljeval v zasavskem sočnem jeziku,"da so v Dnevniki..." zaradi tega kar pač počnejo med potjo ko Južni Koreji. Ni bilo zamere: pazil sem na diskretnost, njihove ankedote pa so še danes snov za zabavno obujanje spominuv, matkurba!

So novinarji ki so 100x več sveta videli in povsod bili. So tudi kolegi in kolegice, ki so "zaplotniški" in pač ne gredo radi drugam. Novinarji kot vsi ostali, ni pravila. Zase lahko rečem, da sem vsa svoja zasebna in (na pol ali povsem) novinarska potovanja shranil v svojo notranjo kamro kot zaklad: svet je preprosto lep in zanimiv, če ga zmoreš in hočeš in znaš opazovati. Pa dodam še res pol stoletja star prvi obisk vasi Krnica kjer je Marjan Ciglič fotografiral prastaro hišo in moža pred njo: "Kaj se pa spakuješ?" mu je rekel domačin, ki je morda prvič videl fotoaparat ali vsaj bil fotografiran. Najboljša definicija fotoreporterstva, smejala sva se z Marjanom kot bi se danes. Ker je to srž in sol poklica: doživetje v gorenjski vasi ali New Yorku - ni pomembno. Da se le kaj zgodi...in meni se je.

...