Verjetno je za marsikaj v mojem novinarskem času kriva težnja, da bi bil kaj posebnega. To je za lokalnega dopisnika težka naloga, ker si navadno ujet na mali sceni kjer ni velikih dogodkov, še manj ljudi. Sam sem bil človek neštetih (ne)uresničenih idej in tako sem začel iskati junake slovenskih filmov, ki so v glavnem igrali kot otroci. Našel sem v nekem skladišču junaka iz "Ne joči Peter", ki nikdar ni več opozoril javnsti nase, v Nemčiji pa sem odkril Matijo Barla. Kekca, ja. Prvega Kekca! Priznam, da me je kar malo črvičilo pred srečanjem z nesporno najbolj znanim filmskim junakom naše zgodovine. Matija Barl je takrat živel v Nemčiji kjer se je ukvarjal s filmsko produkcijo, a je imel v mislih in načrtih tudi vrnitev domov, v Slovenijo.

Po telefonu sva se dogovorila za pogovor za Nedeljskega in TV Ljubljana (skupaj sta dva medija po mojih zamislih sestavila rubriko tudi v oddaji Nedeljskih 60, ki je bila predvajana od nedeljah popoldne...) in snemalec je bil moj gorenjski prijatelj in novinar in mojster kamere Tine Golob. Šenčurjan, a povsod dobro poznan. Prednost zame, mladega novinarja: Matijo Barla Kekca je posnel kajpak odlično kot je to vedno počel. Njegova roka in oko sta bila s kamero res eno - sam sem preprosto držal mikorofon tam nekje pod Rožnikom kjer smo pogovor posneli. Seveda sem ga jaz zapisal še za Nedeljca in spomnim se, kaj me je najprej osupnilo: Matja Barl je (bil) mojih mer v višino, kot se reče. Pogovarjala sva se "iz oči v oči", seveda pa je bil neizmeren šarmer pred kamero, magnetizem je zadržal od takrat, ko je "nasukal" Bedanca. Še nekaj je bilo na prvi pogled jasno: osnovne fizionomije ni spremenil, bil je v bistvu otroški filmski junak v podobi starejšega gospoda. Neizmerno - kaj bi si lagal - sem bil ponosen, da mi je uspelo Kekca predstaviti, ker dolga leta o njem ni bilo nič (novega) povedanega, znanega. Bil je iskriv sogovornik, njegov glas pa sam po sebi nekaj posebnega. Njegov status "svobodnega umetnika" je bil takrat zame skoraj neverjeten: brez službe, stalne plače...le kako preživi? V pogovoru je izpostavil prav svojo umetniško plat (pisal je tudi pesmi v nemščini...), obenem pa se je kar preroško zavzel za slovenski jezik, njegovo uveljavitev in ohranitev. Res me je njegova drugačnost kar malo sesula: bil je pač nekaj posebnega in še najmanj se je ob vsem posvečal Kekcu in njegovemu izročilu. Njegova napoved, da se vrača domov, je bila sporočilo zapisa o človeku, ki mi je dal misliti kot malo sogovornikov.

Skozi štiri desetletja sem se srečal, pogovarjal z mnogimi znanimi ljudmi. Res povsem "na pamet" sem se šel pogovarjat na Hrvaško s takratnim predsednikom svetovne šahovske zveze Campomanesom, med najbolj nenavadna srečanja pa šteje obisk snemanja Supermana v Planici: Christopher Reeve je bil glavni igralec...Ker sem imel rad šport in nogomet posebej, mi je ostal v spominu pogovor z Velimirom Zajecom v atenski četrti Kifissia, v njegovi vili. Bil je res gospod v pravem smislu besede (soproga Slovenka...žal že pokojna), igral je za grške milijonarje (Panathinaikos), še danes pa sem ponosen na naslov pogovora....

Pomislite: minevajo štiri desetletja od nastanka pogovora, ki sem si ga tudi štel za zaslugo. Hrvaški in jugoslovanski in mednarodni as (danes predsednik Dinama Zagreb) je brez pomislekov pristal na pogovor, me odpeljal v svojo vilo (slabo uro vožnje od stadiona kjer sva se dobila...) in potem - to me je pa res navdušilo - še nazaj (seveda je moral enako razdaljo do doma potem prevoziti še enkrat) čeprav sem hotel naročiti taksi. Galanten in profesionalen, res.

Vseh, ki so sodili med res znane in sem se pogovarjal z njimi, se niti ne spomnim. Res pa je, da velika imena ipd. name nasploh niso nikoli naredila vtisa kar tako. Vedno sem preverjal, ali ni sogovornik le pročelje brez vsebine in mnogokrat to sam pri sebi tudi potrdil. Slavni in znani so me manj presečali kot ljudje, ki so bili brez teh eptitet, a so m kot sogovornika in novinarja preprosto navdušili. To se mi dogaja še danes, ker sem zase vedno trdil, da me vsakdo najbolj razneži in spravi v dobro voljo, če mi reče, da se (po obnašanju, jasno) nisem spremenil. Kot lokalni dopisnik brez kake novinarske karizme pa sem morda skozi taka srečanja in sogovornike tolažil svoj ego: tudi jaz zmorem...Mi zamerite? No, novinarji smo pač taki...