Če iskreno priznam: prvi greh sem zagrešil, ko nisem na "rdečem lemenatu" vpisal "družbeno politično" usmeritev (kot 90 ostalih študentov v 3. letniku novinarstva) ampak "informativno propagandno". Še danes se spominjam prof. Brede Pavlič, ki me je prepričala, kako prav sem ravnal: bila je svetovljanska in poduhovljena, polna znanja, komunikativna...In sem se tako izognil "ideološki" smeri. Ne zato, ker bi bil kak oporečnik, preprosto mi ni dišalo "prežvekovati" bolj ali manj politično latovščino...

Ker sem bil kasneje kot novinar dopisnik tečen in radoveden, sem se lotil marsičesa. Ne samo, da sem pisal Dnevnik kjer sem imel lepo plačo in res pravo svobodo, lotil sem se še česa. Na primer: vodiča po zgledu podobnih edicij.... Zasnoval sem tudi "Janeza" in v njem potem (drugje je šlo težje...) kaj objavil tudi o nogometu...Tudi Kranjčana smo imeli (v času župana Grosa) in skušal sem biti zraven....

V tistem času sem že imel izkušnje s "fušem": kot študent in kasneje sem pisal tudi za glasilo KŽK (že zdavnaj pokojni Kmetijsko živilski kombinat), kasneje pa - in tu priznam zdrs v komercialno močvirje - pa tudi za loterijski slovenski Eho, da o sodelovanju z lekarnarji ne pišem. Ker mi je šlo "štancanje" dobro, sem s kako zamislijo najprej koga navdušil in potem še kaj zaslužil. Danes to ni več mogoče tako enostavno, a takrat so bili drugi vatli oziroma je bilo ločevanje še v povojih. Pa se tudi danes ni kaj dosti spremenilo, ko gledam tv obraze vprežene v politične/vladne dogodke ali v čisto komercialne prireditve kjer potem kajpak padejo "mastni honorarji". Priznam še en svoj greh: ko sem bil že dopisnik z Gorenjske in sem sodeloval kot voditelj v oddaji Zdravo ob nedeljah zvečer, je nekoč zazvonil telefon: "Organiziramo tombolo, bi jo vi vodili? Vas gledamo, ste zgovoren in Gorenjec in..." je gasilec nizal razloge za moje sodelovanje. Pa sem pomislil: če odklonim kar počez, bo vsem povedal, da sem nadutež...pristati pa tudi nisem želel, ker takega dogodka nisem nikdar v živo niti videl kaj šele kaj drugega. Vzel sem si čas za premislek in kolege na RTV vprašal, koliko je cena za vodenje takih zadev in se potem domislil: če "udarim" dvojno ceno, bodo gasilci klecnili in iskali drugega. Odgovor ob novem klicu: "Ni problema, smo zmenjeni !" Pa sem vodil prvo in edino tombolo v življenju, hujših zapletov ni bilo, cekin pa tudi ni škodil, kaj bi se sprenevedal.

Vse to in še kaj pa ti da nekaj kar lahko tudi drugače v življenju porabiš: izkušnje. Treme (razen obvezne in pozitivne) skoraj nisem poznal in to je bila prednost. Pisal sem lahko o nogometu, kmetijskih pridelkih, zdravilih in loterijskih igrah - kot "naročeni pisec" in za plačilo. Gre to skupaj z novinarstvom? Priznam: ne gre. Takrat je šlo in ker je bil sleherni dinar /ali marka/ dragocen zato, da sem rešil osnovne življenjske problema, sem tu celo s samokritiko prizanesljiv. Nikomur nisem škodil in za mnoge zapisane stvari nisem prejel niti centa. Primer: za nek pokrajinski časopis sem pisal o nogometu, ker sem pač bil zraven in sem se zavedal pomena promocije. Končalo se je tako, da sem napisal vse o tekmah ipd., nekdo drug (zaposlen pri tem mediju) pa se je podpisal in potem za to prejel plačo...Vsi zadovoljni?!

Počel sem torej res vsemogoče. Na marsikaj danes nisem ponosen. Sem pa to štel pod skupni imenovalec preživetja. Tistega materialnega. Pa še to: za marsikateri "fuš" so me najel, celo prosili (kot za tombolo) in v trdem socializmu sem tako dojel zakon ponudbe in povpraševanja. Zato toliko bolj z veseljem Trmo pišem brez centa nadomestila ali plačila ali...