Kot novinar naj bi potoval. Ne. če si dopisnik - potem je potovanje na Jezersko pa v Rateče. Krasne poti, če si lahko na Bledu v službi. Sam sem bil tega vesel, ampak obzorje sem si pa širil po svoje. Poročal sem o nekaj zanimivih ljudeh, Dušan Mravlje je bil med njimi. Ultramaratonec, ki sem ga še v bivši državi spremljal na Spartathlonu - od Aten do Šparte je krepko čez 200 km čez drn in strn. Pomagala je takratna ambasada Jugoslavije v Atenah - žena veleposlanika je bila Slovenka. Dušanova žena in jaz in Dušan seveda smo dobili velik avto in šoferja Jova, prototip pravega balkanca v najboljšem smislu besede. Dirko so sicer organizirali Angleži, Dušan pa je vodil od starta do tik pred Sparto, ko ga je ponoči prehitel angleški tekač, ki se je vzel od "nikoder"?! Jovo: "Pazi, ne more biti on spredaj, z avtom so ga vozili, da zmaga. Daj, da ga zdaj ponoči samo malo ruknem s ceste, ne bojo oni varai tako..." Po moje bi ga res, ampak: Dušan je bil drugi, odličen izid. Ko smo vsi zbiti po celodnevnem popotovanju prispevli v hotel, sem zaspal kot ubit. Mislil sem da sanjam, ko je zazvonil telefon v sobi:" A si spat sem prišel? Gremo ven nekaj pojest in popit!" Ja, po maratonu živalskih naporov je Dušan bil čil in dobre volje, moral sem vstati - če je on zmogel, bom tudi jaz. Na proslavo zmage Angleža ni bilo, ker je bil na infuziji, Dušan pa je bil "kot rožica". Neverjeten organizem, neverjeten značaj, neverjeten šport.

Z Dušanom sem bil nato dvakrat v Avstraliji, na tekih. Na fotografiji je kranjski režiser Božo Grlj, tudi legendarsni snemalec Joco Žnidaršič nekje med Sydnejem in Melbournom. Potem sva sodelovanje spontano končala kot sva ga začela. Seveda me je ta kontinent povsem osupnil - je pač dežela "tam spodaj" posebna po vseh kriterijih. Morda bom o tem še kaj izbrskal iz spomina, kaj sem pa že. Po takih bolj ali manj čudnih povezavah sem videl nekaj dirk in prizorišč Formule 1 (o tem pa kaj prihodnjič), bil na Tajvanu, tudi v ZDA in po Evropi marsikje. Znal sem različne okoliščine povezati in videl marsikaj: nesrečnega Schumacherja na pici z ostalimi dirkači, kongres vodilne partije na Tajvanu in mavzolej brez primere in tako dalje in naprej.

Treba je vedeti, da me na take poti ni pošiljal Dnevnik. Sem bil prenizko na lestvici primernih za kake fajn službene poti. Pa sem se poslal sam, po svoje, zase. Največkrat sem celo dopust vzel v službi in v prostem času videl marsikaj. Vsem pri tem sem še neskončno hvaležen, posebej prijatelju Boštjanu. Ta je imel možnost, da me je peljal od Chicaga v Zda do Seville v Španiji. Nepozabno!

PS

Nogometnih potovanj /99% zasebnih/ ne štejem sem. A sem gledal filnale SP, EP, 8x finale Lige prvakov. Samohvala? Ne, davek ljubezni do športa in potovanj....