Čeprav sem na poti v moje novinarstvo še vedno ostal v srednji šoli, dolgujem profesorju Francetu Piberniku nekaj, kar mi je obležalo na duši iz sedanjosti. Ko se je pred leti poslovil, sem kmalu dal pobudo, da kranjsko knjižnico poimenujemo po njem. Sprva je bilo obilo navdušenja, podpore, strinjanja - od kranjske Gimnazije do mestnih svetnikov in svetnic. Ta moja pobuda je bila in je iskrena, dobronamerna. A se je kmalu izkazalo, da je ovir več kot bi pričakoval in zlasti "rdeča" mestna oblast je v zakulisju naredila vse, da od pobude in obljub ni ostalo veliko. Polemike z njegovo družino nisem hotel, ker smatram, da je njegovo delo bilo javno, sodi v sfero javnega in se mu javnost lahko oddolži. Na kratko: pobudo je kranjska politika dobesedno poteptala. Mogoče sva kriva dva: pokojni častni meščan Kranja s svojim nekonformizmom in jaz, ki si v vsem tem času nisem zaslužil niti tega, da politiki pobudo predstavim. Dojel sem, da to zatohlo provincialno mesto, ki bi bilo rado Prešernovo, ni prešerno niti takrat, ko je treba zaslužnim dati priznanje. Okoliščine prepuščam tistim, ki so odločili o "razvodenelem predlogu" in pa seveda takrat še novi šefici knjižnice, ki je s sramotnim odzivom pokazala in dokazala, da je pridna služabnica tistih, ki so jo nastavili. Njena oznaka, da je bil France Pibernik predvsem uporabnik knjižnice, gre v zgodovino. Profesor se je morda obrnil v grobu, jaz pa še danes težko, res težko sploh prestopim prag ustanove, ki - v to sem zdaj prepričan - v tem času ne zasluži njegovega imena, ker ga niso vredni tisti, ki o tem odločajo in na to vplivajo.
Če pa se vrnem v čas, ko sem gulil gimnazijske klopi, moram še enkrat več zagotoviti sam sebi nekaj, česar po mojem ne more noben slovenski novinar: s časopisom kjer sem dočakal upokojitev, sem se začel družiti vsak dan okoli pol ene, po končanem pouku. Ne vem kako (in to me res jezi) sem pristal med raznašalci Dnevnika, a zvest sem mu ostal do mature. Takrat je bil Dnevnik še "največji slovenski opoldnevnik" (in tudi edini....) in kot nalašč za izboljšanje stanja v moji denarnici. Z raznašanjem časopisa sem dejansko stopil na pot samostojnosti, ki je zame v življenju bila izrednega pomena. Naenkrat nisem bil več odvisen od staršev glede žepnine in na Gimnaziji sem kasneje "okužil" tudi sošolce: kar trije ali štirje smo raznašali časopis. Za prvo plačo raznašalca pa sem...No, to pa je že zgodba, ki me vrne v gimnazijski čas in v šolo, ki je nisem nikdar maral. Mnoge profesorje pa sem cenil in jih še danes - poleg Pibernika, seveda. Eden med njimi je bil tudi pokojni profesor matematike in fizike Franc Avsec. Matematika pa je bila moja sovražnica št.1 v gimnazijskem času in zato je seveda logično, da me je kdaj tlačila nočna mora v zvezi z urami tega predmeta in "nastopi" pred tablo. Nekoč sem namreč množil z nič potem, ko sem se prebil po zeleni tabli do konca, do rezultata: nič krat pet je ... pet, sem bleknil. Sošolci so se smejali, profesor Avsec malo manj. A dejansko sem pri njem zabredel že prej in po zaslugi - časopisa Dnevnik.
