Kot novinar sem zase vedel samo eno: nisem ravno "v kalupu". Tega sem se zavedal zelo zgodaj in zato sem poskusil več medijev in oni so preizkusili mene. Študentski čas je bil idealen in če me spomin ne izdaja preveč, sem pisal nogometne tekste za Gorenjski glas, se malo anonimno preizkusil v Pavlihi (še je bil živ takrat...), pisal na enak način za štajerski Kaj in še kje - tudi v Mladino. A so bile tudi posebnosti: na primer Antena kjer je bil šef Aleksander Lucu - Luc. Še dandanes kdaj kako kavo spijeva, se slišiva...Takrat je Antena izdajala tudi Ljubezenske zgodbe, ki so bile za tiste čase odlično plačano čtivo po načelu: pokvarjeni poročeni zdravnik zapelje mlado in naivno medicinsko sestro in...v tem slogu naprej. Kot zapisano: če mi je res manjkalo denarja, sem sae zatekel k tej "rešitvi" in tako izboljšal proračun. Seveda pa so bili tudi mejniki, ki so zame še danes nesporna popotnica v novinarsko spoznavanje novinarstva in medijev in ljudi v njih. Nič kaj samokritično lahko zapišem, da sem bil uspešen na RTV Slovenija kjer sem najprej spoznaval medij kot študent v okviru predmeta, ki je nosil tako ime in njegov nosilec je bil pokojni profesor Martelanc. Ta nas je poslal kot "vajence" za nekaj časa na televiziji in na Tavčarjevo 17 potem, ko smo v tretjem letniku na 2rdečem lemenatu" že usmerjali študij kot (bodoči) novinarji. Če prvi dan v prvem letniku vsi niti v predalanico nismo mogli, je proti koncu ostala "mala, a izbrana skupina". Res smo bili vse bolj povezani in še danes se vsaj trikrat letno dobimo in klepetamo z Vesno in Zlatko. Leta in desetletja tečejo, mi pa še kar vztrajamo in še bomo.
Moram pa takoj dodati, da me je tudi takrat tepel lasten jezik in seveda značaj. Komaj sem spoznal kot študent sobane in hodnike naše televizije, že sem zakuhal incident. Že takrat sem pač kar dobro opazoval ljudi in zato lahko še danes rečem: razlika med radiem kot ustanovo in televizijo kot ustanovo je bila velikanska. Verjetno je še kaj ostalo. Televizijce in zlasti televizijke tepe nekaj, kar je značilno: slava. Ko se kdo pokaže na ekranu, je v tej - pot tej plati - zaplankani Sloveniji že stopil na pot do božanstva. Tistega medijskega. Verjetno je povsod tako, magnetizem biti "na televiziji" je res hudičeva stvar: eni prenesejo, drugi ne. Sam sem bil "nepopican list" in do danes mi novinarstvo nikoli ni zdravilo kompleksov - pa daleč od tega, da se nisem zavedal moči, ki jo novinar lahko ima. Zato sem v redakciji TV Obzornika kmalu zakuhal svoj prvi medijski konflikt. Z nadrejenim, seveda - "nasprotnike" sem vedno iskal zgoraj...Kar pri meni ni težko!