10.zapis

Nadaljujem zgodbo o Bojanu, kolegu, študentu - zgledu in vzoru. Ne po študiju čeprav je bil načitan in temeljit in ... (vse kar jaz nisem bil). Ko smo torej v stari vojašnici na Pokljuki kot študentje 1.letnika začeli "usposabljanje", je osupnil prvič: ker je imel vranje črne lase dolge krepko čez ramena, je bilo jasno, da bo težko izpolnil navodilo, ki smo ga prejeli. Lasje morajo biti nad robom vojaške srajce. In so bili: sestra mu jih je spela po glavi s "knoflicami", pogoj je bil izpolnjen, las si ni ostrigel....Sodu pa je izbilo dno, ko smo se odpravljali neko jutro do znanega spomenika na Goreljku kjer nam je potem govoril o bitki bataljona Prešernove brigade v obkoljenem Lovčevem hotelu kasnejši moj znanec Tone Svetina. Vojaki - študentje smo dobili tudi znane "šinjele" oziroma plašče. Nič čudnega, da se je meni skoraj vlekel po tleh, ker nisem ravno izstopal po višini. Oblačenje teh težkih in smrdljivih oblačil je bila vedno muka: treba je bilo sneti različno jermenje... Pa so tistega jutra padale komande: šinjele gor za "smotro", šinjele dol za "doručak" in tako naprej...Ko je za pohod bilo treba tretjič sleči plašče, ker nam bo vroče pri hoji, se je Bojanu pred vsemi "odpeljalo": "Zdaj imam pa jaz teh tvojih kretenskih ukazov zadosti!" /po spominu/ Nato se je "odpeljalo" poveljniku, pisal se je - po spominu - Otašević, kapetan je bil. Bojan je bil odstranjen v ambulanto, ker "zapora" pač ni bilo in mi smo potem slišali pridigo o njegovem vedenju pa JLA pa "tekovinah naše borbe i revolucije" ipd. Vsi smo bili pod vtiso, kaj si upa in ugibali smo, kaj bo z njim. S "kampanjolo" so ga odpeljali...izkazalo se je, da ni bilo nič hujšega, še študentsko vojščino si je skrajšal na ta način. Ja, to so bili takrat veliki koraki in geste upora, ki si jih jaz nisem upal privoščiti čeprav mi je kasneje v vojaški kartotetki pisalo: "voli da komentariše svako naredjenje..." ali nekaj takega. To je bil takrat študent, ki je upal oporekati. Zato mi je bil in je zgled. Ker nikjer nikdar ni tega poudarjal, se trkal po prsih in podobno.

V študentskih letih sem v novinarstvo drsel z različnimi objavami: od Dnevnikovih med poletno prakso do poročil s tekem v nogometu v Kranju za Gorenjski glas in še čem. A študentski čas je bil tudi čas prešernih zabav, veseljačenj in druženj. V tem, da moram vedeti naklado največjega japonskega časnika nisem nikdar videl izziva, še manj zadovoljstva. Kot vsak novinar pa sem bil neizmerno vesel, če sem v časopisu videl soje ime in priimek pod kakšnim tekstom. Nekje proti koncu študija oziroma v trejem, četrtem letniku pa so se zgodile še nekatere stvari, ki so me zaznamovale za vso novinarsko pot. Še danes se spominjam obiskov redakcije Starta v Zagrebu, ker je bila to najboljša jugoslovanska/hrvaška/ revija na evropski ravni in Primorskega Dnevnika v Trstu. Tja smo šli s pomočjo profesorja Toma Martelanca in zamejci so nas prisrčno sprejeli in pogostili. Malce okrogli smo sedli v avte, bila nas je ožja skupina študentov novinarstva. Med njimi je bila tudi Barbara Verdnik, kasnejša novinarka, urednica, direktorica Primorskih novic. Odlično smo se razumeli med seboj, kasneje so se poti ločile in pred dnevi se je ta nasmejana Štajerka, ki je korenine pognala ob morju, poslovila po hudi bolezni. Naj počiva v miru, nekateri skupni spomini ne bodo izginili dokler ne bomo za njo odšli vsi tisti, ki smo na nekdanji FSPN uživali najlepša leta mladosti, igrivosti, upanj. Sam sem kmalu zajadral še v en medij, ki mi je (bil) dejansko pisan na kožo. Novinarstvo sem namreč spoznal v več oblikah in na več načinov. Firbec, pač. Trmast firbec...