Kot študent sem skupaj z ostalimi iz naše generacije dobil nalogo in priložnost, da se naučim kaj o novinarstvu za ta medij. Ko sem stopil na tiste hodnike, sem debelo buljil, ko je šla mene Ditka Haberl kot tajnica režije ali zvedel, da sta par Danica Simšič (kasnejša županja Ljubljane) in Jernej Pikl, legenda napovedovalcev, ki je imel "moje mere" v višino...Dodeljen sem bil ekipi Obzornika oziroma dopisništva kjer je bil šef Tone Smolnikar (kasnejši župan Kamnika). Bil je vehementni pametnjakovič, ki se je do mene kot študenta obnašal vzvišeno, da ne rečem - gospodovalno. Zanimivo: tudi njegovi podrejeni sodelavki sta kmalu ugotovili, da ne "šparam" jezika in je padlo kašno neprijetno vprašanje. Nisem mogel prebaviti, da se šolam šestnajst let zato, da me potem s trakovi (takrat se je snemalo filmsko in tonsko...) iz ene "montirnice" v drugo oziroma sem bil "kurirček". No, ko sem malo zdražil šefa, sta se obe redno zaposleni kolegici hitro skrili v polžji hišici, jaz pa nisem dobil ne podpore, le posmeh. Sem pa posnel (to je bilo obvezno pri predmetu Televizija na FSPN) prvi prispevek: o kranjskem obrtniku, ki je delal smuči..bil je mojster stare šole! Ko sem ekipo pričakal v Kranju, sem "dol padel": iz kombija so zlezli snemalec, tonski tehnik, "lučkar" (osvetljevalec) in šofer za kaki dve minuti dolg prispevek, ki je bil potem posnet, zmontiran in prikazan na malem ekrano. Joj, slava na kubik...Televizija kot ustanova me je že takrat odbijala z občutkom, da je tam vladala škodoželjnost, samopromocija, manjkalo je ekipnega duha. Kakšna razlika med Dnevnikom in "nadmedijem" kar je televizija bila in je še. S fotoreporterji smo bili novinarji res "kot eden" in sodelovali, si pomagali, usklajevali. Dvignjeni nosovi na tv (novinarji so pri tem seveda bili glavni, ker so se oni kazali na ekranu - drugi so bili le podpisani pri prispevkih ipd.) so bili pa pravilo, vsaj sam sem jih tako občutil. V življenju sem poskusil res prav vse medije oziroma oblike novinarstva čisto sam od sebe, tv poglavje pa bi pri tem najlažje zbrisal. Pa sem kasneje sodeloval v odaji Tednik s kar nekaj prispevki in bil povabljen k predhodnici kasnejšega in sedanjega "marcelovanja"! Svojih pet minut slave pa sem doživel in preživel kot sovoditelj oddaje Zdravo, ki je bila na sporedu v nedeljo zvečer - v elitnem terminu. Kako sem zajadral tja fant iz province, brez ene same zveze in zvezice pa je že druga zgodba in seveda je ne bom izpustil v tem iskanju drobcev spomina. Že zdaj pa lahko zapišem, da me je osupnilo zgornje nadstropje. Tam je bila slovita "krmilnica" kjer sem se najedel lahko res poceni in poleg mene je lahko - na primer - sedela Milanka Bavcon ali Nataša Dolenc ali Mito Trefalt ali Tomaže Terček...polanetarno slavne osebnosti, če je ta naša deželica planet! Vse to je bil nek magnet, a nikdar me ni pritegnil, da bi menjal službo in pristal "v središču sveta". Vmes se mi je zgodilo marsikaj....tudi na Tavčarjevi 17 !