Radijska stavba na Tavčarjevi je bila dolga leta moj novinarski "azil": pribežališče pred razočaranji in še čem. Ker sem bil tam zadovoljen in sem svojo radijsko kreativnost lahko sprožil brez "vez in poznanstev". Plah začetek "honorarca" je na koncu postal občutek, da sem "radio aktiven" od nekdaj. Moč radia (takrat ni bilo poplave postaj in programov...) je v mojem času na lastni koži preizkusila černobilska kriza in druge globalne in slovenske preizkušnje: vedno z zmago radia "v živo". Val 202 je vsak trenutek lahko poklical dejansko kogarkoli v Sloveniji za izjavo, mnenje, gostovanje. Ta ugled je program dobil pred mano in obdržal za mano. Ob vseh rednih, zaposlenih in stalnih je bila cela množica tistih, ki prišli, odšli in tako naprej.
Prvi z desne je novinar Boštjan Lajovic, ki je prišel kot honorarec na Val 202 za mano in bil nekaj časa "vajenec" /tako smo temu rekli, tudi sam sem bil nekaj časa.../ in sodelavec v oddaji, ki sem si jo sam izmislil. Lipov list je bila rubrika petkovih popoldnevov kjer smo "skrili" radijsko ekipo v nek kraj, poslušalci pa so jo iskali s klici in ugibanjem (po drugem "ne" so se morali posloviti). Zadeva je - da ne bo zablod odkrivanja Amerike - dejansko kopija francoske tv oddaje, ki sem jo videl na tv in prikrojil za Val202: izredno odmevna je bila. To pa zato, ker so bili mnogokrat ljudje prepričani, da vedo, kje smo in...Jeprca (kraj v treh takratnih občinah,na primer) je bila eden hujših zalogajev. V reporterski ekipi na terenu je bila tudi Meta Ornik, kasneje uveljavljena tudi na TV (oddaje za mlade pa o živalih pa...). Boštjan je na TV postal voditelj osrednih poročil kar je še vedno nek vrh v tem mediju, kasneje pa se je preselil k politikom - delal je za predsednika države in vlade, danes je v vlogi predstavnika za stike z javnopstjo pri Alenki Bratušek. Čisto na levi pa je prijatelj Boštjan Škrab, ki ga čisto neskromno štejem med največje poznavalce slovenske in tuje glasbe, obenem pa ima zakladnico plošč, ploščkov ipd. Še danes sva prijatelja, ko pa je on izbral glasbo za petkovo popoldne, so deževale pohvale v slogu "joj, prima glasba...lahko pospravljam po hiši...". Z njim sva doživela v življenju marsikaj, po petkovi oddaji pa sva jo mahnila na Gorenjsko , ker je doma iz Radovljice. Fotografija ob 50-letnici Vala 202 je izredno drag spomin, a kot zapisano: honorarcev, ki so v medije prišli preko vrat redakcije Vala 202 je res - nešteto. Na primer, danes znana tv novinarka in voditeljica Rosvita Pesek ali pa Boris Kopitar, ki je bil voditelj, reporter in silno veder človek v času, ko smo skupaj "valovali". Mnogih se komaj še spomnim, vsak pa je po svoje zaznamoval ta program, ki je bil vedno mozaik različnih ljudi, ki so govorili o vsem mogočem. Mnogi od honorarcev so potem našli tudi zaposlitev v radijski hiši in izmed tistih, ki sem jih "sprejl" kot starejši honorarec, se spomnim Marka Škrlja pa Milana Trobiča...
Z vsemi temi (in z Boštjanom Škrabom naju veže res marsikaj skupnega) in mnogimi drugimi je zame Val 202 bil vir zadovoljstva. Ko sem stopil v redakcijo, sem bil vesel. Nikdar mi Val 202 ni bil "služba" pa sem tam na koncu dejansko bil v vlogi redno zaposlenega: imel sem stalno nalogo ob petkih popoldne, tematske oddaje tudi ob sobotah, vodil sem tudi nedeljske dopoldneve in še lahko naštevam.....Vedno pa sem spoštoval tiste, ki so prihajali in iskali svojih pet minut pri mikrofonu. Val 202 je bil po zaslugi Dareta Miliča res valilnica kadrov in lepega dne (ko sem bil že zaposlen na Dnevniku) mi je rekel: "Zdaj je prosto delovno mesto, vabim te na Val 202!" Bil sem zmeden, počaščen in odšel sem k Milanu Medenu, uredniku Dnevnika: "Veš, v Sloveniji so trije časopisi in v bistvu ena radijska in televizijska hiša. Si mlad, imaš še veliko pred sabo - tudi časa za menjavo medija je dovolj..." Dal mi je vedeti, da me Dnevnik ima za svojega in nisem odšel na Val 202. Tega nisem nikdar obžaloval, ker je bil tudi Dnevnik "moja" hiša kjer sem začel kot raznašalec, postal štipendist in kasneje novinar. Tudi Milan Meden s svojo karizmo je nekaj pomenil in nekaj sem zagotovo pridobil: nisem postal vsakodnevni obiskovalec Ljubljane, več časa sem imel v dopisniški službi zase. Priznam: in za nogomet, ki me je posrkal vase z vsem, kar mi je tudi ponudil.
Val 202 pa je pomenil še nekaj: spoznavanje ogromno znanih in zanimivih ljudi. To bogastvo še danes nosim v sebi kot usedlino pozitivnega. Mnogi so me kot sogovorniki presenetili, mnogi tudi razočarali. Le Val 202 me ni. Toda v hišo na Tavčarjevi moraš najprej vstopiti in "vstopiti". Božo, Emil...še se vaju spomnim!