Mladina je bila "zakon" in to je kasneje potrjevala. Danes jo bolj redko berem. Zdi se mi, da počasi postaja dolgočasna, ker je tako predvidljiva. Takrat ni bila. Bila je sveža, drugačna in znanilka tega klar danes imamo /po dobrem/! In ker sem bil v osemdesetih res ambicij poln, sem pisal (večinoma pod psevdonimom) v druge časopise ipd. Skušal sem biti duhovit (Pavliha, Kaj), dokazoval sem se doma (Gorenjski glas ipd.), a v sebi sem čutil nekaj literarne žilice, ki me še danes premika v to smer. In sem tako v prilogo Mlada pota poslal svojo "literaturo" in čakal. Urednik je bil zame nesmrtni Škofjeločan Blaž Ogorevc. Dal bi roko, da bi znal sukati pero kot ga je on. "Močeradovec" kot ga je on opisal, je čista literarna zgodovina in zato sem bil vzhičen, ko je moj donesek "Smrdenje" ugledal luč sveta v prilogi kjer je malo pred mano mnogo bolje zapisano poslal moj brat Anton in tudi njemu je urednik objavil res ultra dober prispevek, ki se je končal (to vem še danes) s stavkom: "Jutri bova spekla solato." Brat ni postal pisatelj, jaz sem postal novinar. Tista objava v Mladini mi je morda dala potuho, da sem si domišljal in si še domišljam, da znam pisati tako, da ljudje berejo. Zato sem bil vedno pri mojih urednikih "pisatelj", ki krasi svoje članke čisto po svoje kar pa pač ni bilo vedno v trendu in nasploh - priznam - s poročanjem ni imelo dobrih povezav. Zato sem si na koncu za šalo sam dal še nadimek "Balzac iz Bitenj" in s tem kdaj koga tudi pošteno jezil. Ne vem, če bom uspel še kdaj objaviti karkoli kar bo privabilo bralca literature. Idej sem od nekdaj imel "malo morje", problem je uresničitev, osmislitev ipd. Takrat sem se že videl kot pisatelja, ker pač "objavljam v Mladini" kamor potem nisem nič več poslal. Posrkalo me je novinarstvo kjer sem se dobro počutil, če sam napisal kako reportažo, ki je vzbudila pozornost ne samo zaradi (tu sem res dal vse od sebe) izbora teme ampak - si delam utvare - tudi zaradi sloga pisanja. Jasno je, da sem vedno bolj šel navzkriž z resnim novinarstvom in zakonitostmi, a kaj morem: tako je še danes in tukaj. V prid svoji novinarski raznovrstnosti pa seveda dodajam, da sem dogajanje iz Kranja /sloviti Delouc ali Delavski dom in žurke.../ objavil tudi kot avtor v Mladini...

Priznam, da mi brskanje po mojem neurejenem arhivu povzroča tudi nelagodje: sem bil res tako tečen, agresiven ipd? Sem res objavljal domala povsod kjer se je le dalo? Sem res bil "bombrader treh medijev" (pa naj se bere še tako trapasto) in bil novinar Dnevnika in obenem sodelavec Vala 202 in TV Slovenija v tistih norih osemdesetih letih? Res. In ni mi žal. Se še danes zgodi, da mi kdo pamet soli o radijskem ali televizijskem mediju pa sam ni nikdar skusil niti enega od teh. Takrat se redno oglasim in pristavim: "Takrat je bilo ..." in ne presojam današnjega dela kolegic in kolegov. Kot gledalec sem tečen kot le kaj in zato pač gledam stare filme in fuzbal in sem verjetno eden redkih v Sloveniji, ki še nisem gledal niti ene same minute raznih Kmetij ipd. in jih tudi ne bom. Kot poslušalec sem sčasoma dojel, da je radijski eter postal pač smetišče (lahko je takrat kdo zame trdil enako, ni problem) kjer me najbolj jezi nesposobnost in puhlost, da o nerazgledanosti in klišejih "kaj pa danes kuhate?"sploh ne pišem.

Sem torej tako prekleto pameten, da mi ni nič dobro? Ne. Ravno nasprotno, včasih se prav spontano odzovem. A ne morem mimo anekdote, ki naj zaokroži mojo tečnobo v etru. Bilo je v torek zvečer, ko sem se vedno peljal domov s partije tenisa in radio, naravnan na Val 202, mi je vedno znova ponudil oddajo z enim najbolj prepoznavnih vladarjev etra danes. Ime mu je Mihec, mama ga je klicala....saj veste. Nekoč me je njegovo nakladanje (take tipčke sem vedno umeščal med Nazorjevo in Čopovo v centru prestolnice po slogu in pristopu...) razkačilo in sem poklical "v živo". Ker sem imel izkušnje, sem vedel samo eno: ne daj mu, da ti skoči v besedo, utišaj ga in zmagal si! Tako sem naredil in drdrral v svojem nekdanjem radijskem slogu, da ta vladar etra ni prišel do besede. Nekajkrat je uspel izdaviti le "Miran....Miiiran" in nato je bilo moje litanije konec in sem prekinil zvezo. Temu se reče zmaga, ker mu nisem dal do besede. Bedno zadoščenje? Prijatelji so to celo posneli in smo se skupaj smejali, sam pa se se pridušal kot zdajle: "Vzvišeno japijevstvo in kritikastersko koketiranje s poslušalci - to je on!" Slišim, da je nazaj v etru, ker očitno drugod ni bil dobro sprejet. Njegova stvar, Val poslušam vse manj, a boste v naslednjih nadaljevanjih lahko prebraloi o tem, kako sem ta medij res vzljubil in še danes si domišljam, da tudi radio mene...PS NAPISAL SEM ŽE 18 PRISPEVKOV O MOJEM NOVINARSTVU V RUBRIKI TRMATOR. PA ŠE ZAČEL NISEM...UBOGI BRALCI TRME!?