Ko sem kot vajenec začel pri Dnevniku, sem najprej čez poletje odšihtal "obvezno prakso", potem sem se zaposlil 1.aprila (čisto zares) 1981 in čez pet dni odšel v Bilećo služit maršalu ipd. Ko sem se čez leto dni vrnil, se+m začel v "desku" (centralni redakciji) nekje na repu novinarske četice. In potem se je nekega dne zgodilo, da sem moral k Edu Glaviču (odgovorni urednik, žal ga ni več med nami) in Milanu Medenu, glavnemu uredniku. Me je malo zaskrbelo, kje in kako sem ga polomil, a razgovor je šel v drugo smer. Vsebina: Dnevnik je izredno dobro zastopan na Gorenjskem, posebej v Kranju. Ker sem pokazal delovnost in ...niti ni pomembno, naj bi šel za dopisnika v domače mesto. Tam je že bil dolgoletni dopisnik Peter Colnar, a Dnevnik hoče - dva. Ne vem, kako sem tistega dne prišel domov iz Ljubljane, ker sem bil sprva prepričan, da so se me le odkrižali, da nisem za velike teme in da pač ne sodim v "štab". Potem sem se "pokril z odejo čez glavo" kot se reče in naenkrat se mi ni več zdela kazen, da grem iz mesta na vas - iz Ljubljane v Kranj. In sem ponudbo sprejel in si začrtal pot, ki je nisem nikdar obžaloval - neštetokrat pa sem dobesedno "hvalil boga", da sem se tako odločil. Postal sem dopisnik z Gorenjske. Bil je to čas, ko si v torek šel na teren, napisal tekst in ga dal v kuverto - v sredo je bil v Ljubljani, v četrtek - morda - pa v časopisu. Zelooo nujne zadeve so imele krajšo pot: na avtobusno postajo šoferju ali sprevodniku, ki ga je na postaji v Ljubljani pričakal redakcijski kurir in odnesel "strašno nujno" v redakcijo in moj umotvor je bil tako lahko naslednji dan objavljen...
V Kranju sem tako ostal do odhoda z Dnevnika 2019. Tako sem si "kupil" svobodo, ki je največje bogastvo slehernega dopisnika: sam razporejaš delovni dan, opraviš selekcijo dogodkov, najaviš kaj boš naredil in proti večeru ali prej - tekst oddaš! Vmes? Vmes je bila svoboda. Ko sem jo enkrat dojel in zajel, me je povsem prevzela. In sem jo vzljubil do konca novinarskega dela pri Dnevniku. Omogočila mi je, česar mi noben denar ne bi. S svojim časom sem skoraj neomejeno razpolagal.
Potem je čez nekaj let tajnica "glavnega" Milana Medena po telefonu naročila, naj bom "jutri po deveti v četrtem nadstropju". Nisem imel mirne noči, vožnja v Ljubljano je bila en sam velik vprašaj. Šok pa zopet izreden: "Priden si, vleiko delaš, boš čez poletje prišel v centralno redakcijo kjer te vidimo v prihodnje. To je lep napredek..." sem zvedel in pot nazaj ni bila nič lažja: kaj naj odgovorim na ponudbo, ki je bila jasna slutnja šefovskega mesta nekoč...? Kdor dela v centralni redakciji, je kasneje lahko njen šef in to je tretje uredniško mesto med vsemi in...več denarja ipd. Naslednji dan sem se - obsodil. Zavrnil sem napredovanje in prosil, če lahko ostanem v Kranju kot dopisnik. In tako je ostalo: desetletja sem svoje delo opravljal kot sem vedel in znal, veliko se na plačni in karierni lojtri nisem premaknil. Verjemite: nikdar nisem tega obžaloval, res ne. Nasprotno: svoboda razpolaganja s časom je postala tako bogastvo, da so mi ga res mnogi zavidali....Kajti pri mojem delu je veljalo samo eno: kar se pomembnega zgodi, morajo bralci jutri ipd. prebrati v Dnevniku. In so. Skoraj vedno, četudi mi je kaj kdaj ušlo. Kako sem zvedel, kako sem temo obdelal, kako sem jo napisal - ni nikogar zanimalo. Samo objava je bila merilo za oceno, kako delam. In brez lažne skromnosti: te objave so bile marsikdaj res posebne. Danes se smejem, ko Kranja in okolice v Dnevniku ni po cele tedne....jaz sem se trudil, da je bil prisoten vsak dan! Tako sem z epizodami na radiu in na televiziji preživel desetletja o pisanju Dnevnika. Bil je čudovit čas, ne bi menjal niti sekunde...Vmes, no vmes pa se je dogajalo marsikaj....